»Tako srečna, kot je bila včeraj, mislim, da ni bila še nikoli,« je rekel mož, potem ko sva si jutro po zabavi ob kavi nabirala novih moči. »Tudi meni se je zdela neskončno srečna in zadovoljna, ko je stala za šankom in stregla najine goste,« sem se rade volje strinjala z njim. »Si opazila, kako so ji žarele oči in kako ponosna je bila, ko ji je kdo rekel, da je odlična natakarica?« je grulil mož in to pot sem se mu z veseljem pridružila pri tem početju.
Da se mala dobro znajde za štedilnikom in da jo kuhanje precej veseli, sem opazila že zgodaj in ves ta čas, odkar se mi zdi, da bi lahko svojo prihodnost našla v kakšni kuhinji, se trudim, da bi ji dopovedala, da pet žlic sladkorja v receptu pomeni pet žlic sladkorja tudi v praksi, da je malo malo in ne malo več, kot se pri njej zelo rado zgodi, pa da je med zmešati ločeno ali skupaj tudi hudo velika razlika.
V naši kuhinji se včasih dogajajo pravi spopadi, ko s hčerko med kuho razpravljava o tem, kaj pomeni poslušati in upoštevati navodila. Če boš hotela hoditi v službo, se boš hočeš nočeš morala naučiti poslušati, ji dopovedujem, ker nobenemu šefu ne bo všeč, če boš stvari delala po svoje. »Pa kaj pol,« komentira moje pametovanje, »meni je pač tako všeč.«
In ji začnem predavati od začetka, čeprav že vnaprej vem, da je za zdaj vse skupaj brez učinka, da lahko samo upam, da bodo leta naredila svoje in bo dojela, da se bo malo pa vseeno morala prilagoditi tudi drugim.
Vse do tiste decembrske sobote sem svojo hčer v prihodnosti torej videla med lonci. Tudi sicer se mi namreč zdi, da bi lahko ljudje s podobnimi, četudi znižanimi sposobnostmi, kot jih ima moja hči, v kuhinji čisto brez težav poprijeli za kakšno lažje delo in tako dobili občutek, da tudi oni zmorejo narediti kakšno stvar, ter si razvili samospoštovanje. Prav vsakič, ko svojo hčer v mislih vidim z belim predpasnikom okoli pasu, kako z veseljem meša po loncih in zraven razlaga, kaj počne, se zahvalim tistemu zgoraj, da ji je poleg downa dal vsaj eno sposobnost, vsaj en talent, da bo lahko na tem gradila svojo prihodnost, kakršna koli že bo.
To, da v svojem otroku prepoznaš tisto nekaj, kar ga lahko definira in mu tlakuje pot, se mi zdi sila pomembno. Samo tako, da kot starš veš, v čem je dober in kaj je tisto, kar mu leži, mu lahko takrat, ko nebogljen tava po razpotjih življenja, pomagaš najti pravo pot. In čisto nič fin občutek ni, če tegale presežka nikakor ne uspeš prepoznati. Ali pa če ga mogoče sploh ni.
Spomnim se, kako sem bila pri starejši nenehno na preži, stalno sem iskala tisto nekaj, kar bi lahko odredilo njeno prihodnost. Nobene izrazite nagnjenosti do kakšne zadeve ni kazala, nič je ni vsaj malo bolj zanimalo kot kaj drugega in strašno hudo mi je bilo, ko ji nisem mogla svetovati, kam naj gre po osnovni šoli.
V mislih sem jo sicer videla kot vzgojiteljico ali pa vsaj njeno pomočnico, saj so se otroci dobesedno lepili nanjo, kjerkoli smo se le prikazali z njo. Krasno se je znala igrati z njimi, potrpežljivo je prenašala njihove muhe in dvignila glas, kadar se je pokazala potreba za to, pa sem si rekla, da je mogoče to njena priložnost.
In sem ji predlagala nekega dne, da ne bi bilo slabo, če bi se vpisala na vzgojiteljsko šolo. Vedela sem, da bo to težko, ker v šoli ni ravno blestela. A sem jo vseeno skušala prepričati, da bo šlo, če si bo to res močno želela, ker če si nekaj dovolj močno želiš, narediš vse za to, da zadevo pripelješ do srečnega konca. Ni me poslušala in verjamem, da je pač moralo biti tako. Najbrž se v tej vlogi ni videla tako jasno, kot sem jo videla jaz. Čeprav mi ježžal, da nisem bila bolj vztrajna.
Zato pa sem toliko bolj vesela, ko mi moja mlajša hči zadnje čase kar naprej ponavlja eno in isto vprašanje: »Mami, kdaj bom lahko spet natakarica?« Ko bo prišel tvoj čas, ji govorim. In se z veseljem spomnim na tisti zgodnji večer, ko se je žarečih oči in z nasmehom na ustih sproščeno sprehajala med gosti ter sem radostna spoznala, da ji je tisti zgoraj namenil dve priložnosti in ne samo eno. Predvsem pa da sva ju z možem že tako zgodaj uspela prepoznati in razvijati.

Vir: Jana
Značke: potencial, natakar, vzgojitelj, prihodnost