Učiteljica je naročila, naj vsi pospravijo svoje predale. In je naša vse zvezke naložila v šolsko torbo. Pobrala je tudi barvice, risbe in drugo kramo, dodala obe flavti, majico za slikanje ter vsa rezervna oblačila. Da je torba težka kot kamen, se je pritožila, ko je mož prišel ponjo, in ga prosila, naj ji jo pomaga nesti.
Skušal jo je prepričati, da lahko večino stvari pusti v šoli, a mu je razložila, da je razredničarka rekla, da je treba pospraviti predal. Zelo prepričana je bila v svoj prav, zato smo kakšen teden pač nosili vso tisto kramo sem in tja.
Tovorili smo tisto torbo do govorilnih ur. Tam smo se z razredničarko pogovarjali o tem, kako bi našo malo približali novim sošolcem, pa tudi o tem, kako bi njih umestili v njen svet, v tistega, v katerem na neki način še vedno žaluje za starimi sošolci. Povedala sva ji, da najina hči nič kaj rada ne gre v šolo, da jo iztiri vsaka malenkost in da naju malo skrbi, ker se po petih mesecih v razredu še vedno ne počuti vsaj približno del te simpatične druščine. Kot bi ne govorili istega jezika.
In smo začeli sestavljati sliko. Tisto, ki naj bi nam pomagala razumeti, kaj naši mali preprečuje vstop v nov svet. Midva sva povedala, kako vidiva dejansko stanje, razredničarka je dodala svojo plat zgodbe. Da ni vse tako črno, kot se nama morda zdi, naju je potolažila, in da se mala v šoli sploh nima tako slabo, kot se najbrž zdi. Da pa včasih čisto zares ne ve, kaj dela narobe, ker mala na njena navodila velikokrat ne reagira tako kot drugi otroci.
Tako smo prišli do težave s pretežko šolsko torbo. Seveda je bilo tako, kot se nama je zdelo že od prvega trenutka, otroci večino šolskih stvari puščajo v šoli in domov nosijo le zvezek za domače naloge. Navodilo, naj pospravijo svoje predale, pa je pomenilo samo to, naj vse stvari lepo zložijo, in sicer tako, da bodo hrbtišča zvezkov gledala na zunanjo stran.
No, naša je vse skupaj razumela narobe, sva ji razložila, in to sploh ni bilo prvikrat. Pravzaprav najbrž velikokrat ne ve, kaj natančno mora storiti in o čem teče beseda, ker smo jo postavili v ta novi svet, ne da bi ji dali natančna navodila za uporabo. Tako zdaj tam nekje med njo in novim svetom stoji nevidna ovira ter preprečuje, da bi se zlila v eno.
Sošolci najbrž težko razumejo njo in pa to, da včasih reagira povsem nasprotno od pričakovanega, in ona ne ve, zakaj se kakšenkrat razburjajo, ko pa je po njenem ravnala tako, kot so ji nalagala navodila. Pospravila vse zvezke v torbo, na primer.
Da bi kakšen drug otrok brez posebnosti vsa ta navodila ponotranjil mimogrede, ne da bi mu jim moral kdo posebej razložiti, sva ji pojasnila, medtem ko je treba našo naučiti čisto vsako stvar. Ji prav posebej povedati, zakaj mora ravnati tako, kot je naročeno, in potem še preveriti, ali je res storila tako. Da se drugače izgubi in potem na dan privre njena trma, mešanica tiste, ki naj bi jo po definiciji podedovala od strička Downa, in tiste od mene, in zakuha marsikakšno neprijetno prigodo. Komunikacijski šum je velikokrat tisti, ki našo malo zadržuje na nasprotnem bregu, smo ugotovili.
Pozorno naju je poslušala razredničarka tistikrat in sem ji še danes hvaležna za to, potem pa nama je pojasnila, da se je do precej podobnega zaključka prebila že sama. Da sprva sicer ni bila pozorna na to, da Hana kakšne stvari sploh ne razume, da pa ji je to vedno bolj jasno. In da je zato že govorila z drugimi učenci.
Zadeve se je lotila takole: začela jim je pripovedovati zgodbo. Pa ne v slovenščini. V angleščini. Govorila je in govorila, vmes povedala kakšno besedo, ki so jo otroci poznali, in nadaljevala v prostem slogu. »Ste razumeli, o čem je tekla beseda?« jih je vprašala, ko je končala, in so ji priznali, da nimajo pojma, da so le sem in tja ujeli kakšno znano besedo. »No,« je rekla potem, »Hana se najbrž velikokrat počuti tako in naša naloga je, da ji priskočimo na pomoč.«
Nauk te zgodbe? Samo rahel komunikacijski šum je včasih dovolj, da se vnamejo strasti in vsa naša prizadevanja padejo v vodo. In čisto malo posluha zadostuje, da se vse postavi na svoje mesto. Samo malo dobre volje na obeh straneh je treba najti. Samo dovolj močno si je treba želeti.

Vir: Jana
Značke: šola, zvezek, downov sindrom, komunikacija