Po slaščičarni se je gibala suvereno, kot bi bila tam vsak dan. Ogledala si je ponudbo tort, se prijazno nasmehnila natakarju, in ne da bi ji bilo treba kaj reči, se je pred njo znašel kozarec vode z roza slamico. Mimo je prišla natakarica in jo narahlo stisnila v objem, izmenjali sta si nekaj besed, potem je šla natakarica svojo pot. Mala je še nekaj časa motovilila okoli šanka, se ustavila pri eni od miz, prijazno poklepetala z gosti, nato mi je izginila izpred oči.
Ko sem možu doma pripovedovala o njej, se mi je šele posvetilo, da moje pozornosti ni pritegnila zato, ker je bila več kot očitno otrok s posebnimi potrebami, ampak bolj zato, ker me je tako zelo spominjala na mojo hčer. Tudi Hana se namreč strašno dobro znajde v družbi odraslih in pogosto naleti na težave, ko skuša vzpostaviti stik z vrstniki. Pravzaprav je s to stvarjo tako, da ona s tem nima prav nobenih težav, jih pa imajo zato tisti na drugi strani. Otroci pač težko razumejo to njeno odprtost in prijaznost, to gorečo željo, da bi postala del njih, četudi jih sploh ne pozna. Zanjo je zadosten razlog za druženje že to, da so vsi otroci.
Potem ko sem ubesedila misli, ki so se mi utrnile ob pogledu na tisto simpatično punčko, sem možu povedala tudi to, da me včasih kar malo skrbi, ker je naš otrok tako pogosto v družbi odraslih. Da se z vsakim dnem bolj zavedam, da ima premalo stikov z vrstniki, in da v bistvu sploh ne vem, kako bi ji pomagala iskati družbo. Resda gre dvakrat na teden na balet in še enkrat plavat, a tam nima prav veliko priložnosti za druženje in tkanje pristnejših medsebojnih vezi. Saj veste, kako je s temi rečmi: starši otroke pripeljemo na bazen ali v telovadnico tik pred začetkom ure, jih predamo učiteljem in ti nato eno uro telovadijo ali plavajo z njimi po vnaprej določenem programu, ki ne dovoljuje odstopanj. Po dobri uri spet prikorakamo na sceno in je vseh možnosti za družabne stike konec.
Poleg tega je z našo malo madame tako, da po sili razmer vedno pristane v družbi mlajših otrok, ker so dandanes tako rekoč vse dejavnosti pripravljene tako, da se na enem mestu zberejo otroci s približno enakimi sposobnostmi, in zato naša avtomatsko odpade. Pač nima tako dobrega ravnotežja kot vrstnice in tudi plava malo slabše kot otroci njenih let.
»Že zelo dolgo vem, da je pri nas stanje tako, da se lahko igraš in zabavaš nekako do osmega leta, potem pa moraš biti pri tem početju najboljši ali vsaj zelo dober, sicer izpadeš iz igre,« je to, kar opažam, da se nam dogaja te dni, komentirala dobra znanka, mama avtističnega dečka. »Naši otroci sploh ne dobijo priložnosti, da bi lahko bili vsaj zraven, z vrstniki.« In mi je povedala zgodbo svojih znancev, ki z avtističnim sinom živijo v Nemčiji. Tam fant igra nogomet z vrstniki. Resda večino časa preživi na klopi in ga le sem ter tja spustijo na igrišče, a mu to, da sedi tam ob igrišču in je del igre, to, da posluša šale in komentarje na račun soigralcev, pomeni vse na svetu. Zato, ker se ne počuti izključen, ker je del igre, del dogajanja, del celote.
Prav pogosto se zadnje čase spomnim na to svojo znanko. Mi je namreč že pred nekaj leti povedala, kaj lahko pričakujem, da se bo zgodilo, ko Hanca ne bo več ljubek otrok, ampak bo začela korakati proti puberteti. Ostala bo tako rekoč brez družbe, ker bodo imeli otroci njenih let toliko dela sami s seboj, da bodo pozabili nanjo, poleg tega pa se jim ne bo zdelo ravno kul, da bi se z nekom tako drugačnim kazali pred vrstniki. Da boli kot sto hudičev, ko se ti začne dogajati vse to, mi je še sporočila, in da moraš ostati trden, ker čez čas to stanje mine.
Ona se je zadeve lotila tako, mi je razložila, da je svojega sina poslala igrat nogomet s starejšimi fanti. V bistvu mu je kar vedno iskala družbo nekoliko starejših od njega, in to zato, ker so ti fantje obdobje sramu, ker je z njimi nekdo drugačen, že prerasli in se jim zdi v redu, da lahko nekomu priskočijo na pomoč. Da so celo veseli, da ga lahko kaj naučijo. »Fant ima tako občutek, da je v družbi, čeprav to v bistvu ni res,« mi je pojasnila. Potem sva obe umolknili. Ona žalostna, ker prav zdaj doživlja vse to, jaz zato, ker vem, da bom kmalu v njeni koži. Pa je že zdaj precej hudo …

Vir: Jana
Značke: nogomet, plavanje, avtizem, puberteta, balet …