Ne mara pojma uniformiranost. Ji je pa zato blizu beseda ekskluzivnost, in to ne tista, ki jo je mogoče kupiti in za katero je praviloma treba odšteti veliko denarja, temveč tista, ki te ne stane več kakor kakšen meter dobrega blaga in nekaj ur prostega časa. S končnim rezultatom, obleko, izraža svoje stališče do sveta, pravi. Govori mu, da je drugačna.

Njena stara singerica, ki jo je podedovala od none in je bila pri hiši, odkar pomni, jo dobesedno sili, da razmišlja drugače. Ustvarjalno. V nasprotju z modernimi šivalnimi stroji ta na pogled nič kaj ugledni stroj, ki bi mu bilo treba nujno zamenjati dotrajano ohišje, namreč premore zgolj eno funkcijo – šivanje naprej. In to v sedanjih modernih časih sploh ni nepomembno, saj človeka dejstvo, da z njim ni mogoče robiti blaga, da ne »zna« delati gumbnic in še marsičesa, kar zmorejo novejši stroji, tudi ne, dobesedno sili, da vse te »primanjkljaje« nadomesti z ustvarjalnostjo. Da si izmišlja nove modne zgodbe, drugačne robove in izvirnejše kroje. In na šivanje začne gledati kakor na ustvarjalni proces, pri katerem se ti na začetku sicer dozdeva, kaj bi se lahko izcimilo na koncu zgodbe, a ker vmes dodajaš, izumljaš, poskušaš, sprejemaš in zavračaš, nikoli ne veš, kakšen bo končni rezultat.

Za staro singerico, ki jo je nona kupila v Trstu, ker je bila take vrste človek, da je tisto malo denarja, kar ga je imela, vložila v kakovostne stvari, teh pa je bilo v takratnih časih pri nas bore malo, sede takrat, ko ima največ težav. Razdražene misli preusmeri na izdelek, ki ga ustvarja, in odmisli vse drugo, četudi prav takrat, ko se trudi, da bi vse odmislila, največ razmišlja in se tudi domisli najboljših rešitev. Zato je stara singerica, ki se je v nonini kraški hiši leta in leta selila iz sobe v sobo tako dolgo, da jo je nazadnje skorajda dobesedno zaplenila in jo odpeljala v Ljubljano, zanjo neke vrste terapija. Malce tudi zato, ker jo z njo vežejo lepi spomini na čase, ko so na njej še šivale šivilje, ki so hodile po hišah in zašile ter pokrpale, kar je bilo potrebno popravila. Takrat, ko so prišle šivilje v hišo, je postalo prijetno živahno, poleg tega so te mojstrice svojega poklica naokoli vedno puščale ostanke blaga, ki sta jih s sestro pobirali in iz njih delali oblekice za svoje punčke.

Kot deklica je opazovala nono in mamo pri šivanju in to njuno znanje je nekako spontano prešlo nanjo. Nikoli ni obiskovala kakšnega šiviljskega tečaja in nikdar se ni poglabljala v pravila šivanja. Samo odraščala je z njim, gledala, poslušala, poskušala in kdaj kakšno stvar, ki se je je lotila, tudi začasno odložila v kot, da jo je prespala in lahko pozneje z distance neobremenjeno pogledala, kaj je počela narobe, da ji tisto, kar si je bila zamislila v glavi, ni uspelo.

Zdaj upa, da se je nekaj te ljubezni do ustvarjanja s šivalnim strojem, ki jo ženske v njeni družini očitno nosijo v sebi, preneslo tudi na njeno hčer. Kake silne ljubezni sicer še ni zaznati, tudi zato ne, ker je dekle na študiju v Londonu, je pa že mogoče opaziti, da čisto imuna proti šivalni umetnosti vendarle ni, saj je svojo mamo, ko jo je prvič obiskala v Londonu, odpeljala v trgovino s tako čudovitim blagom, da ji je bilo pri priči jasno, da ve, kaj je dober material in da se je morala pošteno potruditi, da je našla trgovino s tako imenitnimi izdelki.

Blago, tisto najkakovostnejše, je namreč velika ljubezen Majde Širca. In prav nobena svila ni preveč žlahtna, da je ne bi mogla šivati na svojem starem stroju, na katerem je njena nona med vojno šivala za partizane dosti bolj grobe materiale. Nikoli ne bi zamenjala te svoje stare singerice za kakšno modernejšo šivalno pogruntavščino, in ji tudi ni treba, saj je tako rekoč nepokvarljiva in ji leta ne morejo do živega. Po vseh teh garaških letih pa bi ji le prišel prav kakšen kozmetični popravek, samo mojstra, ki se spozna na take stare lepotice, mora najprej najti.

Kadar torej šiva, šiva iz ugodja, zato, da ustvarja. Pri tem jo preveva precej podoben občutek kakor pri slikanju, ki je njena prva ljubezen. Morda bi celo postala slikarka, če bi bila takrat, ko se je odločala, kam bo usmerila svoje življenje, med tistimi šestimi srečneži, ki so opravili sprejemne izpite na likovni akademiji. A se je pač znašla med 74 nesrečniki, ki jim ta pot ni bila usojena. Zavrnitev je povzročila travmo in če je dotlej že slikala z oljem, je to tehniko opustila tako rekoč tisti hip, ko je bilo jasno, da nikoli ne bo slikarka. Dolgo, dolgo je čopič pozabljen počival v kotu, potem pa ga je spet vzela v roke, ko je dobila hčer in ko je radovedna deklica začela živeti v svojem fantazijskem svetu. Mama si je zapisovala njene zgodbe in si sčasoma zaželela, da bi jih prenesla na platno. Slikarska rehabilitacija se je začela z lahkimi poletnimi akvareli, ki so sčasoma privedli do tega, da so se otoplili tudi njeni odnosi z oljem.

Skupni imenovalec šivanja in slikanja je senzibilnost, pravi. Le da so rezultati njenih šiviljskih ustvarjalnih delavnic na ogled tako rekoč vsem, saj Majda Širca tisto, kar pride izpod nonine singerice, nosi z vso potrebno eleganco in šarmom. Njene slikarske umetnine pa so za zdaj rezervirane zgolj za njene bližnje. »V galerijo sodijo stvari, ki imajo zgodovino,« pravi.

Branka Grujičić

Vir: Kult