»Danes ti bom naredila kruhovo solato,« je rekla naša Hana, in ker je to obelodanila že najmanj desetič v zadnjih nekaj dneh, sem rekla, ja, danes bom z veseljem jedla kruhovo solato. Začela mi je naštevati stvari, ki jih nujno potrebuje za kuho, in bila tako prepričana v svoj prav, da se nisem niti enkrat vtaknila v njen seznam nujno potrebnih sestavin. »Paradižnik, kapre, olive, sol, poper, kis, olje in sveža bazilika,« je deklamirala, tisto pač, kar je slišala pri svojih dveh kuharskih idolih Novakovih. »Aja, pa še star kruh,« je pristavila in se lotila dela.
Brskali sva po hladilniku in iskali vse potrebno za kuharsko gostijo. Postavila sem pred njo košarico češnjevega paradižnika in se ga je silno razveselila. Umila ga je in si pripravila desko za rezanje zelenjave, razpolovila kakšne štiri paradižnike, si pripravila petega, že skoraj začela rezati, potem pa ugotovila: »Tole bo pa trajalo. A ga lahko ti narežeš?«
»Ne, ne morem,« sem ji rekla in ni bila prav nič dobre volje zaradi tega. »Če boš hotela izpeljati, kar si si bila zamislila, se boš morala potruditi sama,« sem nadaljevala in je ubogljivo vzela nož ter nadaljevala z delom. Rezala je in rezala in moram reči, da je res trajalo kar precej časa, da sem že skoraj popustila in delo opravila namesto nje, a je vztrajala in po vsem tistem trudu, ki ga je namenila češnjevemu paradižniku, na koncu vzhičeno ugotovila, da ji je uspelo. Čisto sami. Brez moje pomoči.
Neskončno sem bila zadovoljna, ko sem jo gledala, kako žari od ponosa, ko mi je postregla s kruhovo solato, in si ob tem mislila, da bi jo, če bi namesto nje narezala nesrečni paradižnik, oropala za ta užitek, za to zmagoslavje, da je nekaj naredila sama. In da bi ji vzela tudi to izkušnjo, da se je treba za dosego cilja potruditi, da ne kaže obupati pred prvo oviro, četudi je ta ovira čisto navaden češnjev paradižnik.
V tem, mislim, je bistvo vzgoje. Da otroka naučiš, kako naj pride do cilja sam. Da mu pokažeš razliko med tem, kaj občutiš, ko nekaj dosežeš sam, in kaj, ko ti nekdo drug tlakuje pot ter opravi večino dela namesto tebe. Starši pa smo v tem iskanju pravih občutkov tisti, ki moramo vztrajati na poti, tisti smo, ki moramo otroka bolj ali manj odločno poriniti čez oviro, da lahko nadaljuje pot in zastavljeno reč izpelje do konca.
Pokazati mu moramo, da je stvari treba narediti od začetka do konca, da si ne moreš premisliti kar na pol poti. Tega, naj vztraja, pa ga najlažje naučiš takrat, ko si res zelo želi stvari pripeljati do srečnega konca. Takrat, na primer, ko bi te silno rad razveselil s kruhovo solato.
Da ne ve, ali je dobro vztrajati za vsako ceno, mi je zadnjič rekla neka gospa, ko sva govorili o tem, da naša Hana precej hitro obupa in da bi, če bi ji to pustili, obstala na mestu in ne bi priplezala do sem, kjer je trdno zasidrana zdaj. Včasih ni prav zelo prijetno, ko jo takole silim, naj gre naprej in naj ne obupa, sem ji razložila, ona pa meni, da je svoji hčerki s prav takim vztrajanjem priskutila kar nekaj stvari in zato ni nič več tako zelo prepričana, da morajo starši vedno uveljaviti svoj prav. Da imajo otroci svojo voljo, svoje občutke in svoj načrt, kako bodo naredili kakšno star.
Strinjala sem se z njo, da lahko, ko otroka učiš vztrajnosti, nehote narediš tudi kakšno napako, a da si sama včasih silno želim, da bi bili moji starši kdaj strožji. Da bi me kdaj celo prisilili, naj končam, kar sem začela, ne pa da so me pustili, naj se sama odločim, kako bom ravnala, in sem seveda naredila tako, kot je bilo v tistem trenutku najlažje. Nehala hoditi v glasbeno šolo, na primer, in to tisti hip, ko je bilo treba začeti vaditi in se mi je to zdelo prenaporno, bedno in odveč.
Najbrž se vsak od nas tudi v odrasli dobi kdaj pa kdaj sooči s situacijo, ko bi se najraje pokril z odejo čez glavo in počakal, da težave minejo, obupal in stopil z začrtane poti. Samo da bi bil že mir. Da bi minilo. In da se ne bi bilo treba mučiti. Takrat je fino, če je ob tebi nekdo - kakšna tečna mama, na primer -, ki te porine naprej, ti pokaže nadaljevanje in cilj. Ne pa da namesto tebe nareže paradižnik.

Vir: Jana
Značke: vztrajnost, šola, otrok, užitek