Ko je bil še mlad in je živel v Indiji, je imel prijatelja. Indijca. Igrala sta kriket in počela druge mladostniške vragolije. Nenehno sta tičala skupaj in nekako se je zgodilo, da sta se zaljubila. V bistvu niti sama nista dobro vedela, kaj se jima je bilo zgodilo, a nekoč sta zaspala objeta nekje v naravi in so ju tako prepletena našli njegovi starši. Zagnali so vik in krik, tovrstna ljubezen naj bi bila za indijsko družino huda sramota.
Prijatelja se nista videla nikoli več. Mladi Anglež se je vrnil v rodno deželo, njegov indijski prijatelj je ostal v svoji domovini. A Anglež ni nikoli pozabil nanj in si tudi ni nikoli našel novega partnerja ali ustvaril družine. Vse življenje je razmišljal o tem, kakšno sramoto je nakopal prijatelju in njegovim bližnjim, ter se utapljal v občutku krivde, prepričan, da mu je za vedno uničil življenje in da zato tudi on ne sme živeti naprej.
Večkrat je sicer pomislil na to, da bi se podal v Indijo, poiskal prijatelja, se mu opravičil za storjeni greh in se na lastne oči prepričal, kaj se dogaja z njim, a ni nikoli zbral dovolj poguma za ta korak. Preveč se je bal soočenja z neprijetno resnico.
Nekako je naneslo tako, da se je na jesen življenja spet znašel v Indiji. Še intenzivneje je začel razmišljati o tem, da bi poiskal prijatelja, a ni in ni zbral dovolj poguma za obisk. In ko ga je nekoč le zbral, se je izkazalo, da je iskanje človeka po petdesetih letih v Indiji precejšen problem. Dolgo je hodil po uradih. In ga na koncu res izsledil.
Potrkal je na njegova vrata. Odprla mu je priletna Indijka z ruto na glavi. Povedal ji je, kdo je, in ji hotel razložiti, zakaj stoji pred njenimi vrati, a mu je tisti hip, ko je izustil svoje ime, pojasnila, da zelo dobro ve, kdo je. Da ji je mož povedal vse o njem. Tudi to, kaj se je nekoč zgodilo med njima. Ona je sprejela vse to, kar ji je bil povedal, ker je bila poroka že prej dogovorjena in ni mogla vplivati na dogajanje. Spolna usmerjenost bodočega moža zanjo ni bila velik problem in po vseh letih skupnega življenja lahko reče le to, da je dober mož.
Anglež je samo stal pred tistimi vrati in šele ko mu je ženska začela govoriti o tem, kako polno življenje je živel njegov prijatelj, medtem ko se je on doma mučil z občutkom krivde, je spoznal, da je bil on tisti, ki je vse življenje živel v zaporu, in ne njegov prijatelj, kakor je bil mislil vse dotlej. Zaradi strahu pred soočenjem z resnico si je sam sezidal kletko in živel v njej brez partnerja in družine. Vse to je spoznal tisti hip, ko je prijatelja po dolgih letih osamljenosti stisnil v objem in se mu je pred očmi odvrtelo vse lastno bedno življenje.
Nekaj dni po tem srečanju je umrl. Z nasmehom na ustih, so ugotovili njegovi sostanovalci v hotelu za ostarele. Sprijaznjen sam s seboj in morda z zavedanjem, da je zaradi strahopetnosti svoje življenje vrgel stran. Da iz njega ni potegnil toliko, kot bi bil lahko.
Vse to se je zgodilo v filmu The Best Exotic Marigold Hotel, a prav lahko se zgodi tudi vam. Seveda ne to, da boste kdaj nenadzirano zaspali v objemu pripadnika istega spola, ampak to, da boste zapravili velik del življenja samo zato, ker se ne boste upali soočiti z resnico. Ker vas bo strah, kako bi jo prenesli, in ker ne boste vedeli, ali sploh želite izvedeti, kaj je res in kaj ne. In potem se boste vsak dan spraševali, kaj bi bilo, če bi le izvedeli. Prav vsak dan boste pomislili na neprijetno resnico, ki morda sploh ni tako neprijetna, kakor se vam zdi.
Vem, da je res tako, ker sem kakšenkrat tudi sama preizkusila to tehniko nesoočanja z dejanskim stanjem. In nekoč, ko sem le našla moč za trenutek resnice, je gospa v vlogi razsodnice moj odgovor, da nisem prišla prej, ker me je bilo preveč strah, pokomentirala z zelo dobrim nasvetom: »Naslikajte si v glavi najslabši možen scenarij in se potem odpravite iskat resnico. Vse, kar bo sledilo, bo najbrž boljše od tistega, kar ste si predstavljali v svoji razgreti glavi.« In se je izkazalo, da je res tako.
Vir: Jana
Značke: The Best Exotic Marigold Hotel, resnica, strah, kriket