Zadnjič, ko je neki moj intervju po šestih mesecih čakanja - najprej pri meni, potem pa še pri urednici - le pristal na časopisnih straneh, me je že zjutraj na dan izida poklicala dobra znanka. Da bi se rada pogovorila o napisanem, mi je rekla, še posebno o sogovorničinem odgovoru na moje zadnje vprašanje.
V tem zadnjem odgovoru Mance Kastelic, ene od soustanoviteljic slovenske skupnosti Barka, na moje vprašanje, zakaj pri dobrodelnosti pogosto ne gre brez vere, je pisalo tole: »Ne vem, kako je drugje, lahko vam povem samo svojo, našo izkušnjo. Imam kar težave s Cerkvijo, tako s sprejemanjem slovenske kot tudi vesoljne Rimskokatoliške. A sem vseeno v njej, ker verjamem v boga in ker verjamem v skupnost, v to, da ne moremo in ne smemo hoditi in delati le vsak zase. Cerkev je seveda problematična institucija in bo vedno takšna, tako kot smo problematični ljudje. Vera v boga in v to, da je nad nami nekdo, ki je večji od nas, večji v ljubezni, omogoča, da živim stvari, ki bi jih sama težko. Nikoli se na primer ne bi prostovoljno odločila živeti z večino članov naše ali mednarodne Barke, med nami ni spontane kemije. A nas kljub temu nekaj drži skupaj. To, kar poskušamo živeti, je nekaj pravega, in to nas povezuje. Mislim, da je vera v osebnega boga povezovalni element, ki marsikaj nemogočega naredi bolj mogoče. Ni pa to nobena formula čira čara in zagotovilo, da bodo stvari delovale.«
»Mislim, da bi moralo več ljudi razmišljati v tej smeri,« se je razgrela znanka, »ne pa da vsak gleda samo še na svojo rit in mu je vseeno za svet okoli njega. Ti moram povedati, da imam dovolj lepih fasad, za katerimi se skriva sama praznina.«
Potem mi je začela pripovedovati o tem, da gredo z družino vsako nedeljo k maši in da nekateri njihovi znanci tega ne razumejo ter se kakšen še celo norčuje iz nje. Ona pa vztraja pri tem početju, zato, ker je v zadnjem času nekajkrat naneslo tako, da je čisto sama stala ob smrtni postelji ljudi, ki so imeli vse življenje veliko znancev.
»Ko so odhajali, sem bila edina, ki sem še hodila k njim. Z enim sem se odkrito pogovarjala o tem, da je zelo blizu čas, ko bo čisto zares odšel. In v nekem trenutku, ko nisem vedela več, kaj naj mu še rečem, sem rekla: A zmoliva eno za dobrega angela, ki te bo pospremil na drugo stran? In veš kaj, človek, ki sploh ni bil veren, je rekel ja. V zadnji uri je moral v nekaj verjeti.«
O tem, da ljudje moramo v nekaj verjeti, da lahko premagamo vse tisto, kar se nam postavi na pot, sem začela pisati že pred kakšnim letom, pa mi je na neki točki zmanjkalo snovi, in je kolumna ostala nedokončana. Takrat sem pisala o tem, kako Nik Vujicic, možakar brez rok in nog, ni obupal nad življenjem. Bilo je tik pred njegovim prihodom v Slovenijo in so se zato komentatorji na spletnih forumih lotili dela. Eden je napisal tole: »Da tip ni zašel v depresijo? Pojdi ga poslušat, tip vse, kar zna, je besedičit o bogu, mesiji, Kristusu, božji moči in pomoči in tako dalje in tako dalje. Če to ni znak depresije - odvisnost kot vsaka druga.« In še: »Po prebranem vse bazira na veri v boga?« Pa nato odgovor: »Kako nekateri postanejo nervozni, ko preberejo besede bog, vera, cerkev. Kumrovški vsadek še deluje.«
Seveda je bilo tudi precej spodbudnih komentarjev, o tem, na primer, kakšno srečo imamo tisti, ki se nam ni treba ukvarjati s tovrstnimi težavami, a očitno sem si zgornji komentar zapisala zato, ker se je nekako ujemal z mojim razmišljanjem o veri. Moram namreč priznati, da sem tudi sama, ko sem si prvič ogledala Vujacicev propagandni video na spletu, zastrigla z ušesi, ker je tolikokrat omenil boga, da je bilo to nemogoče preslišati. Z možem sva se pogovarjala o tem, da je tip očitno zelo veren in da je vera v boga tista, ki ga drži nad vodo. Priznam, da me je to vedenje mogoče celo odvrnilo od obiska njegovega predavanja.
Ni pa me odvrnilo od razmišljanja o tem, da je konec koncev vseeno, v kaj verjamemo, v boga ali v sobno svetilko, da je pomembneje to, da zaradi tistega nekaj vidimo pot pred seboj.

Vir: Jana
Značke: Manca Kastelic, Nik Vujicic, vera, Cerkev