Veste, kateri film se je lani Francozom najbolj usedel v srce? Njegov naslov je Prijatelja, v originalu Intouchables, pravkar ga predvajajo tudi v naših kinih. Zdaj, ko sem ga videla, mi je povsem jasno, zakaj se je tako brez težav povzpel na prestol ter v Franciji postal drugi najuspešnejši film vseh časov in pravi kulturni fenomen.
Prav veseli me, da so mu tudi slovenski pisci komentarjev na spletnih forumih namenili čisto desetko.
Zakaj je ta film tako poseben, da sem se odločila pisati o njem? Poglejmo. V osnovi govori o prijateljstvu med premožnim tetraplegikom Phillipom in revnim kriminalcem Drissom. Po vseh pravilih delovanja tega sveta se njuni poti ne bi smeli nikoli križati - vsaj tako ne, da bi postala prijatelja -, vendar se je zgodilo natanko to, da sta ta dva človeka iz različnih svetov pristala v enem.
Čeprav si Driss te službe sploh ni želel in se je pri Phillipu znašel samo zato, ker ga je k njemu napotil zavod za zaposlovanje, se je zgodilo, da je sčasoma postal neke vrste Phillipovo telo. Phillip pač ni mogel plesati, in je Driss plesal namesto njega. Phillip je potreboval svež zrak, in ga je Driss dolge ure prevažal po Parizu. Phillip je nekoč ljubil adrenalinske izzive - med jadranjem z zmajem se je tudi poškodoval -, in je Driss kot nor z avtomobilom brez vozniškega dovoljenja drvel po mestu, da bi mu pričaral vsaj delček tistega, kar je nekoč že imel.
Driss pa, ki prihaja iz revnega delavskega predmestja, je s Phillipom dobil neke vrste nove možgane in dušo, človeka, ki mu je odstrl tančice z življenja, drugačnega, kot ga je poznal dotlej, in ga počasi, a vztrajno vodil na pravo pot. Ali kot sta simbiozo lepo opisala režiserja: »Nekako sta oba žrtvi, eden telesno in drugi družbeno, a se med seboj lepo dopolnjujeta.«
Seveda mi že ob samem dejstvu, da sta dva tako različna človeka postala prijatelja in da je eden v skupnost prispeval telo in drugi možgane ter dušo, privrejo solze v oči, čeprav je treba povedati, da sva se z možem večji del filma krohotala, vsej njegovi navidezni tragiki navkljub. Tisto, kar ta film dela poseben in zaradi česar sem se ga odločila uvrstiti v svoj program, je prav ta humorni, a vseeno spoštljiv, prikaz ravnanja s povsem nemočnim človekom. Dejstvo, da Driss k Phillipu ni pristopil v beli halji kot vsi drugi pred njim, ampak v trenirki, da ni imel potrebnega znanja za ravnanje s tako prizadetim človekom in da z njim ni niti enkrat ravnal kot z nekom, ki je vreden pomilovanja, da se je še celo šalil na njegov račun, je tisto, kar temu filmu daje globino.
»Pri meni bo ostal zato, ker mi včasih kar poda telefon. Preprosto pozabi, da se ne morem premikati,« pravi Phillipe zaskrbljenemu znancu, ki ga opozori na Drissovo kriminalno preteklost. Samo ob tem s hendikepom neobremenjenem fantu, ki ga s svojim vsakdanjim ravnanjem ne opominja kar naprej na to, kaj je izgubil, ampak mu kaže vse tisto, kar lahko kljub svoji invalidnosti ima, lahko Phillipe spet zaživi polno, človeka vredno življenje.
Ko so se po koncu filma izpisale zaključne vrstice in gledalce poučile, kaj se dogaja z resničnima Phillipom in Drissom, ki sta navdihnila ta film, sem kot običajno najprej potočila potoček solz, takoj zatem pa rekla možu, da je po moje sporočilo tega filma to, da moramo z drugačnimi ravnati enako kot z vsemi drugimi, ker lahko le tako ohranijo dostojanstvo. Prav to, da se ne osredotočamo na njihov hendikep, je namreč tisto, kar najbolj potrebujejo.
Tudi možu je bil strašno všeč Drissov pristop k celi stvari, še posebno pa dejstvo, da je eden od njiju v to na pogled čudno skupnost prispeval telo in drugi možgane. Meni se tovrstno sobivanje prav tako zdi fenomenalna zadeva in bi jo bilo treba večkrat uporabiti v praksi. Takole skozi življenje, še posebno ob človeku z motnjo v duševnem razvoju, se človek namreč nauči, da možgani pač niso vse. Da so še druge stvari, ki nas delajo zanimive in žive. Tako kot spoznaš, da ni dovolj zgolj telo …

Vir: Jana
Značke: film, Intouchables, Prijatelja, hendikep, tetraplegik, možgani