Tistikrat, ko je moja hči sošolko pocukala za lase in mi je prijateljica naročila, naj raziščem, kaj tiči v ozadju spora, sem se najprej hotela strastno vreči na delo. Izprašati sošolko pa učiteljico, malo me je mikalo, da bi poklicala dekličino mamo, a sem se na koncu odločila, da ne bom naredila nič. Naj se mali dve zmenita po svoje. To seveda še zdaleč ni pomenilo, da so bila možu prihranjena moja opažanja v zvezi s tem.
Tako ga nisem pozabila spomniti na to, da sta se mali dve preprosto morali spreti, ker je sošolka menda neformalno odgovorna za to, da našo spravi v red, kadar se pokaže potreba. Pod nos sem mu vrgla dejstvo, da vsem že tri leta dopovedujem, da po moje te deklice nihče ni nikoli vprašal, kaj si misli o vsem tem, in četudi jo je, ni mogla reči ne, ker devet- ali pa še manjletniki pač težko rečejo ne, kadar jim nekdo popiha na dušo ter reče, da so tako zelo odgovorni, da jim bodo zato zaupali skrb za sošolca. Odrasli smo jo torej porinili v ta odnos, in ker tega ne počne po lastni izbiri, ima vso pravico biti jezna na našo hčer, ki, to povem vedno znova, je tudi vredna svojega denarja.
Čeprav imam otroka s posebnimi potrebami in bi torej morala biti neskončno hvaležna, da mu je nekdo pripravljen priskočiti na pomoč, zagovarjam stališče, da ni dobro, da ljudje stvari počnemo samo zato, ker naj bi bilo tako prav in ker drugi to pričakujejo od nas. Tisti, ki se z drugačnimi ne druži iz srca, zato, ker tako sam čuti in ker je sam prišel do tega spoznanja, tega, kar počne, ne počne dobro, trdim. In moj mož se seveda ne strinja z menoj.
Tudi ne z mojo tezo, da imajo ljudje, še posebno pa otroci, pravico do tega, da do drugačnih ne čutijo naklonjenosti, in da s tem, kadar jih zaradi nekih norm porivamo v intenzivne odnose z njimi ter jim ne dajemo možnosti za umik, dosežemo prav obratno, kot si želimo. Povečujemo neki notranji odpor, stisko, nekaj pač, kar bo nekoč, ko ne bo več tega impulza od zunaj, privrelo na dan. Prevelika pričakovanja, tudi takšna dobronamerna in zelo dobrodošla, lahko nosijo s seboj hude pasti.
Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o družini, ki je svojo hčer usmerila v prostovoljstvo. Tudi deklica se je strinjala, da želi preživeti delček svojega prostega časa z nekom, ki v življenju nima take sreče kot ona. Vsi, tako starši kot ona, so imeli lep namen, narediti nekaj, kar bo nekomu polepšalo življenje. V odnos so torej vstopili pozitivno naravnani in prepričani, da prav nič v tej zgodbi ne more iti narobe.
Pa je šlo. Za njihovo hčer je bilo intenzivno druženje z malo drugačno deklico prenaporno. Preveč se ji je zgodilo naenkrat in izzvalo preveč čustev, da bi lahko sproti opravila z njimi. Ne morem več, je nekega dne rekel deklič, in planil v neutolažljiv jok.
Hvala bogu so jo starši razumeli. Dojeli so, da še ni pripravljena na tako velik zalogaj. Da ne glede na to, da so jo tudi oni prepoznali kot doraslo bremenu, ki si ga je nameravala naložiti, še ni napočil pravi čas. Na srečo imajo tako odprt odnos, da je mala lahko odkrito spregovorila o tem, kaj čuti, in to kljub temu, da ni ravnala tako, kakor so pričakovali od nje in kakor je od sebe pričakovala sama.
Vrnili so se na začetek in začeli graditi znova. Lepo počasi, korak za korakom, da ne bi s prehitevanjem podrli kaj dragocenega, zametke tistega, kar se bo zagotovo še razvilo. Deklici, ki očitno ima socialni čut in čuti z drugačnimi, so dali čas in prostor, da lahko sama razišče, kaj bo počela s svojimi čustvi in tudi s tistimi, ki jih v njej prebujajo drugi. Samo to je potrebovala: čas in pa vedenje, da ne bo nič narobe, če bo povedala, kaj čuti. Prepričana sem, da bodo vse sorte drugačni prav zaradi tega počasnega tempa nekoč lahko našli v njej krasno oporo.
Zelo rada bi napisala, da zgolj s tem, ko svojemu otroku razložimo, zakaj je nekaj dobro storiti, stvari postavimo na pravo mesto in da je potem vse lepo in prav. Res si želim, a hkrati vem, da življenje žal ni tako preprosto.

Vir: Jana
Značke: starši, šola, odgovornost, posebne potrebe