Oni dan, ko sem prišla po Hano, me je razredničarka razveselila s podatkom, da moje hčerke naslednji dan ne bo v šolo. Ker sem menda jaz naročila tako. »Res je kar precej prehlajena,« mi je naznanila, in ker v tistem šolskem hrupu nisem dobro slišala, kaj mi govori, sem ji odgovorila, da sem čisto v redu in da me začuda še prav nič ne muči prehlad, čeprav so vsi okoli mene prehlajeni. »Ne, Hana pravi, da je prehlajena in da bo zato ostala doma,« me je poučila ženska in sem se tisti hip spomnila, da mi je nekaj podobnega že zjutraj omenil mož. »Kaj pa ti Hani govoriš, da bo lahko jutri ostala doma?« me je vprašal, in sem mu odgovorila, da je sicer res prehlajena, a še zdaleč ne tako, da je ne bi poslala v šolo. »Se mi je zdelo, da je izjava prenežna zate,« je komentiral.
Potem je zvečer prišel ponjo na balet in je bila njena prva novica po prihodu iz dvorane ta, da je med plesom bruhala. Takoj za njo je menda sledilo sporočilo, da bo zato naslednji dan ostala doma. Mož je zaskrbljeno gubal čelo, ko mi je pripovedoval vse to, mala pa ni bila videti prav nič bolna in si je tako kot vedno po prihodu z baleta zaželela palačinke. Da jo boli glava, mi je še povedala, ko se je namakala v banji, in čisto malo trebušček. Da v tem primeru ne more jesti palačink z nutelo, sem ji pojasnila, pa se je hitro popravila, da je v bistvu ne boli nič več in da si je vse skupaj izmislila. Vsekakor je bila videti prav dobre volje.
Naslednje jutro smo jo poslali v šolo. Veselo, na pogled zdravo in poskočno.
»Nekaj ni v redu v šoli,« sem zatežila možu, pa mi je rekel, da pretiravam. »Mislim, da sta se sporekli z eno od sošolk,« sem nadaljevala ne glede na to, da je že naredil križ čez zadevo, »in da Hana ne ve, kako bi se spoprijela s tem.« Moški kot moški temu seveda ni namenil niti trenutka pozornosti več, meni pa zadeva vseeno ni dala miru in sem začela vrtati v svojo hčer. Pogosto namreč namenoma obsedim v avtu pred šolskim igriščem, si ogledujem slike brez tona in zato vem, s kom se moj otrok druži in s kom ne. In ko mi je nekoč tako mimogrede povedala, da ji je ta sošolka, ki sem jo zdaj sumila, da je vzrok Haninega odpora do šole, rekla, naj izgine, sem si ta podatek shranila v nevidno beležko v glavi in sem si ga zdaj spet priklicala v spomin. Ta sicer zelo prijazna deklica namreč že nekaj dni ni reagirala na moj pozdrav in ni odzdravljala niti Hani.
Da pretiravam, mi je rekel mož, ko sem mu naročila, naj malo povpraša pri dekličinih starših o vzrokih za tak vedenjski preobrat, a je o zadevi vseeno povprašal njenega očeta, ki tudi ni vedel nič o tem, da bi bilo v odnosih naših hčera kaj narobe. Je pa zato vedela mama. Povedala je, da je njihova mala jezna na našo zato, ker jo je naša zlasala, ko jo je opozorila, naj v jedilnici ne klepeta. Hanina interpretacija istega dogodka se je glasila: pocukala sem jo za lase.
Odločila sem se, da se ne bom poglabljala v ta spor - razen v toliko, seveda, da sem jih Hani kot običajno napela, da se tako ne ravna z ljudmi in da bo zaradi takih izpadov ostala brez družbe. Še nekajkrat sem od svoje hčere skušala dobiti kakšen konkretnejši opis tega dogodka, a se ni pustila ujeti v past - tudi takrat ne, ko sem ji možen potek dogodkov skoraj dobesedno položila v usta in bi morala reči samo: Ja, tako je bilo.
Zadevo sem temeljito obdelala še s svojo prijateljico in mi tokrat celo ni rekla, da pretiravam, ker me zanimajo hčerkini odnosi s sošolci. Še celo podprla me je v tem, da drezam v svojega otroka, naj mi pove, kaj doživlja v šoli. Da smo starši pogosto preveč popustljivi in se zadovoljimo s tistim zdolgočasenim v redu, s katerim nas odpravi otrok, pravi.
»Saj se hočeta tudi mene moja dva rešiti s to preprosto razlago, a jima toliko časa postavljam vprašanja, da na koncu dobim odgovore,« mi je razložila. In še, da se staršem ne ljubi takole vrtati v svoje otroke, ker je seveda preprosteje verjeti, da je vse o. k. »Naša dolžnost je, da spravimo iz njih vse tisto, kar jih muči, ker nam bodo sami od sebe povedali šele takrat, ko bo prepozno,« mi je položila na srce. In sem se z novim zagonom vrgla v teženje.

Vir: Jana
Značke: šola, past, prehlad, starši