Med prvomajskimi prazniki se mi je prikazala Marija. Privoščila sem si namreč sedem prostih dni, in ker sem si to pot prvič tako pametno razporedila delo, da me na dan odhoda ni čakala niti ena pisna obveznost več, se je tudi prvič po dolgem času zgodilo, da sem šla na pot brez računalnika in slabe vesti. In ker tudi televizije ni bilo daleč naokoli, sem imela obilo časa za branje. Prav vesela sem, da sem prebrala vse tri knjige, ki sem jih vzela s seboj.
O dveh na tem mestu ne bi posebej razpredala, čeprav sta bili obe vredni branja, bi vam pa zato napisala nekaj o tretjem čtivu, še posebej zato, ker smo ga prebirali skupaj s hčerko, in to tako, da je eno zgodbo prebral mož, nato eno jaz in potem še eno Hana. Tako je najina hči, ki ji branje kljub vsem naporom še vedno ni povsem domače, a se stanje izboljšuje iz dneva v dan, nevede vadila to veščino, poleg tega smo se po vsaki zgodbici, ki smo jo prebrali, še pogovarjali o njej in njenem sporočilu.
Ob večerih nas je torej družila knjiga Jorga Bucayja Ti povem zgodbo, s podnaslovom Zgodbe, ki so me naučile živeti. Res ti zgodbice, le redko dolge več kot tri strani, dajo misliti. Mislim, da pri Mladinski knjigi ne bodo jezni, če vam za pokušino prepišem eno od njih, tisto, ki se pojavi povsem na začetku knjige in nam lepo pokaže, zakaj v življenju ravnamo tako, kot pač ravnamo in zakaj se včasih ne moremo premakniti z mesta. Njen naslov je Priklenjeni slon.
»Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med prestavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč - a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.
Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila.
Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen.
Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: ‘Zakaj je priklenjen, če je udomačen?’
Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor.
Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka - in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz.
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti.
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst.
Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu.
In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu.
Nikoli - nikoli več - ni ponovno preizkusil svoje moči …«
Hana je zadevo komentirala z besedami ubogi slonček, potem pa začela razpredati o tisti verigi in količku, na način, ki je pač blizu devetletnici, obdarjeni z Downovim sindromom. Sva pa zato midva z možem udarila resno debato o tem, v čem sva podobna nesrečnemu slonu, in imelo me je, da bi rekla, da midva pa res nimava nič skupnega, čeprav vem, da to še zdaleč ni res, da imam tudi jaz svoje količke in da se tudi meni včasih ne ljubi več vleči, ker se mi zdi, da že vem, kakšen bo moj izplen.
Se tudi vi kdaj počutite kot cirkuški slon?

Vir: Jana
Značke: slon, cirkus,Jorge Bucay, Ti povem zgodbo