Oni dan mi je počil film, mala mi je tako dolgo hodila po živcih, da sem morala znoreti. Zdrla sem se nanjo, da mi je malo odleglo, a sem ves čas, ko sem se drla, vedela, da bi zadevo lahko speljala tudi drugače.
Potem sem jo nagnala v posteljo, ker je bilo tako pozno, da bi morala že zdavnaj spati in je bil tudi to eden od razlogov za prepir. Šla je s povešenim nosom, vmes potočila nekaj solz in se v postelji skrila pod odejo, da ji ne bi po naključju skušala dati poljubčka. Zaželela sem ji lahko noč in se napotila nazaj za računalnik. A nisem spravila iz sebe niti črke, ker sem, ko sem o vsem skupaj trezno premislila, ugotovila, da sem ji naredila krivico.
Vstala sem in šla v njeno sobo, a se je spet skrila pod odejo. Pa se nisem pustila odgnati in sem ji razložila, da bi se ji rada opravičila. Takoj je pokukala na plan in rekla, no, da slišim, in sem ji prav skrušeno priznala, da se prej nisem prav lepo obnašala in da se ji opravičujem. Ja, je rekla, to, da si mi rekla, naj izginem v posteljo, res ni lepo, ker je izgini grda beseda. In me je stisnila k sebi, da so se mi nevarno navlažile oči zaradi dejstva, da je pripravljena vse tako hitro odpustiti.
Kmalu zatem se je preselila v mojo posteljo, ker je bil njen oče na službeni poti in je ni lepše stvari na svetu, kot spati v zakonski postelji. Spat sva torej šli prav dobre volje, ne glede na to, kaj se je dogajalo pred tem, in človek bi pričakoval, da se bo tudi zbudila dobrovoljna. A me je zjutraj pričakal nesramni vragec.
Petnajst minut sem ji prijazno prigovarjala, da je treba vstati, in ona je petnajst minut govorila zgolj pusti me pri miru in z roko ali nogo zamahovala proti meni, vsakič ko sem jo skušala prijeti, da se me je kljub vsem dobrim namenom začela lotevati živčnost in sem po dvajsetih minutah spet ponorela. Prepirali sva se kot dva odrasla, mala je med tuljenjem name potočila nekaj solz, a je na koncu le vstala in se začela oblačiti.
Petindvajset minut pred začetkom pouka se ji je le uspelo spraviti v red, potem pa je spet zaostrila ozračje s skrajno počasnim zajtrkovanjem. A nama je nekako uspelo shajati drugi z drugo, najbrž zato, ker je ves čas gledala v neko točko na hladilniku in mi ni namenila niti pogleda.
Potem pa sem si le prislužila njeno pozornost. Za hip sem se namreč ustavila ob njej, mala me je pogledala naravnost v oči in mi rekla: »Verjetno si se mi prišla opravičit, ker si se grdo obnašala.« Planila sem v smeh, ker je bila izjava iz njenih ust slišati tako smešna. Mala pa me je prav resno gledala in čakala opravičilo.
»Danes ga ne boš dočakala,« sem ji razložila, »kajti če bi se kdo moral opravičiti za grdo obnašanje, si to ti.« Ni razumela, zakaj neki bi ona meni morala reči oprosti, pa sem ji pojasnila, da sem bila dvajset minut prijazna in sem jo skušala spraviti iz postelje na vse mogoče načine, ona pa mi je dobro voljo vračala z nesramnostjo. Da ne razume, mi je rekla, in najbrž res ni razumela, zakaj sem en dan skrušeno stala pred njo in se ji opravičevala, naslednji dan pa si ni zaslužila tega privilegija.
Tisto jutro sem ostala brez poljubčka, ko je odkorakala čez šolski prag.
Da je lepo, da sem se opravičila svojemu otroku, je bila navdušena prijateljica, a je dodala, da ona tega najbrž ne bi naredila nikoli. Da ne vidi potrebe za to. In sem ji zaupala svoj pogled na naše kriterije za opravičevanje. Odrasli smo res čudni tiči, sem ji rekla, sploh nimamo težav, kadar je treba reči oprosti nekomu, ki že sodi med odrasle. Se pa ta kriterij kar nekam izgubi pri mladoletnih, čeprav po moje med krivico, storjeno enim ali drugim, ni prav nobene razlike. In če računava pri tem, da smo odrasli otrokom zgled, jim moramo pač pokazati, kako je treba ravnati.
Da imam v bistvu prav, je rekla, a da kljub temu ne ve, ali je sama sposobna ravnati tako. Da se ji zdi težko. Tudi meni se je zdelo težko in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem zbrala pogum, stopila pred svojega otroka in mu priznala svoje grehe. To, namreč, da tudi jaz grešim in se včasih grdo obnašam in da sploh ni prav, da me v vsem posnema. Da pa znam reči oprosti, kadar je čas za to.

Vir: Jana
Značke: oprosti, otrok, odrasli