Igralcu Dannyju DeVitu so novinarji zastavili vprašanje, kaj je najpomembnejša dota, ki jo je dal svojim otrokom. Povedal jim je tole: »Naučil sem jih eno: da spoštujejo druge. V svoji hiši lahko delate, kar hočete. Kadar pa pridete v tujo hišo, morate spoštovati njihova pravila. Če vam rečejo, da v njihovi hiši jedo s komolci na mizi, potem se tako tudi obnašajte, spoštujte njihov prostor. To je najpomembnejše, kar sem jih naučil, da spoštujejo druge in ne trpijo tistih, ki ne spoštujejo njih.«
Odgovor sem si zapisala zato, ker razmišljam enako. Natančno tega, kar je DeVito že naučil svoje otroke, učim svojo hčerko tudi jaz, in zadnje čase, ko ima spet neke čudne pubertetniške popadke, se velikokrat pogovarjava o tem, da je treba upoštevati pravila tistih, ki so te povabili v goste.
V obdelavi imava pomembno in izjemno težko lekcijo, ki je premnogim ne uspe sprejeti vse življenje, tako da se včasih prav vprašam, ali nisem morebiti krivična, ko od tako majhne punčke zahtevam tako velike stvari. A se mi zdi pogovor o tem potreben in midve o tem govoriva čisto vsak dan, če je treba.
Tako kot zadnjič, na primer. Pripeljala sem se na šolsko parkirišče in ugledala svojo hčer, kako osamljena tava po igrišču. Nisem se takoj zakadila proti njej, ampak sem obsedela v avtu in si ogledovala dogajanje. Pred kakšnim letom bi me najbrž grozno bolelo srce, ker je moj piščanček tako zelo sam, a zdaj že vem, da zna to čudovito pišče kdaj biti prav zoprna kura in je takrat kar težko shajati z njo.
Da običajno nima težav z iskanjem družbe, mi je razložila učiteljica, res pa se zadnje čase punce igrajo med seboj, medtem ko skuša ona zvleči stran svojo najljubšo sošolko in se igrati samo z njo. Menda ji to običajno tudi uspe. Naj vas ne skrbi preveč, je bilo mogoče razbrati iz učiteljičinih besed, pa me kljub temu je, ker vem, kako pomembna socialna veščina je sobivanje z drugimi.
Napotila sem se proti hčeri, a jo je nalašč ucvrla proč in sedla med neke tuje otroke. Naj gre z mano, sem ji velela, in začuda je tudi šla. Za nekaj trenutkov sva sedli na bližnjo klopco in mi je razložila, da išče Zalo, deklico iz nižjega razreda. Povedala mi je še, da se njene sošolke nočejo igrati z njo. Pa sva bili tam, kjer sem pričakovala, da bova končali, če bo v šoli počela to, kar nam uprizarja doma.
Začela sem ji prati možgane, da se ji dogaja natančno to, na kar sem jo opozorila, in da bo ostala sama, če ne bo poslušala in gledala, kaj počnejo ljudje okoli nje, ampak zgolj gonila svoje. Da nihče ne mara ljudi, ki želijo po vsej sili uveljaviti svojo voljo, in tudi takih ne, ki so nesramni, če se vse ne zgodi tako, kakor si želijo oni.
In kaj zdaj, je rekla, ko sem zajela sapo. Lepo pojdi k sošolkam in jih vprašaj, ali se lahko igraš z njimi, potem pa glej in poslušaj, kaj delajo, in jih poskušaj posnemati, sem ji naročila. Nič hudega, če ne boš vsega počela natančno tako kakor one, da boš le pokazala, da si pripravljena sprejeti pravila igre.
Zapodila se je proti njim kot raketa, a hitrost je upadala z vsakim korakom, ki jo je približeval cilju. Uboga reva, je zadevo komentirala učiteljica, in se je rahlo smilila tudi meni, a tako pač je, nekdo ti mora povedati, kako se je treba vesti v družbi.
Ni še prišla čisto do njih, ko je sošolka pritekla k njej in ji pokazala, naj počaka. Mala je vzorno obstala na mestu, sošolka pa je stekla k drugim po skupinsko mnenje. Mislim, da so ji že hotele reči ne, a je potem najmanjša pokazala name in so očitno presodile, da bi bila zavrnitev nespodobna. Moja hči se je potem prav lepo igrala z njimi.
Na poti domov sva še enkrat ponovili lekcijo o vedenju in pravilih v tujih hišah, in mislim, da jo bova ponovili vsaj še stokrat. Srčno upam, da bo vse te moje nasvete enkrat ponotranjila in da mi jo bo uspelo naučiti tudi tisti drugi del iz DeVitove zgodbe: ne spoštuj in ne trpi tistih, ki ne spoštujejo tebe! Pri otrocih, kakršna je moja hči, to ni prav nič preprosto.

Vir: Jana
Značke: Danny DeVito, igra, lekcija, vedenje, novinar, šola