»To je zelo stara sorta, zato jim imam tako malo,« se mi je malodane opravičevala branjevka, in sem ji rekla, da vse to vem in da sem prav zato tudi prišla k njej. Ko je videla, da se pri njej nisem ustavila zgolj po naključju in da vem, zakaj so rožice malenkost dražje od tistih z Nizozemske na drugem koncu tržnice, mi je začela razlagati o tulipanih. Tistih rdečih, s črnim krogom spodaj, z veliko rahlo zaobljeno glavico in nekoliko višjih, kot so tisti iz rastlinjakov. Govorila mi je o tulipanih, kakršne imam v spominu iz mladosti, edinih pravzaprav, ki smo jih takrat sploh poznali.
Žal mi ni povedala, da so ti »stari« lepotci bolj občutljivi od novodobnih kolegov in so zato triurno pot do doma, ki me je vodila skozi kar nekaj trgovin, preživeli le štirje primerki od osmih. Rdeči cvetovi, ki so se v trgovini na toplem že lepo odprli, potem pa sem jih spet odnesla na mraz, so na koncu kazali kaj klavrno podobo. Ampak ni pomembno, tiste tri ure, ko sem bila ponosna lastnica osmih rdečih tulipanov, sem bila prav dobre volje, čeprav moj mož ne razume povsem, kako ti lahko en sam šopek rož tako zelo spremeni razpoloženje.
Tako kot ne razume, zakaj se vsako jutro naravnost iz postelje napotim na teraso občudovat svoj rožni vrt. In tudi tega ne, zakaj zamaknjeno strmim v lonec, poln zemlje in brez zelenih rastlin ter se čudim, zakaj moja potonika kljub milemu soncu še ni pokukala na plan. Da o tem, da me je prav čudno gledal, ko sem oni dan skakala od sreče, ko se je pet drobnih, nežno zelenih stebelc le uspelo prebiti na svetlo, sploh ne govorim.
Teh petih stebelc potonik sem še posebej vesela zato, ker imam te rože v zelo lepem spominu in mi sploh ni treba zapreti oči, da zavoham njihov omamni vonj. Tako zdaj pričakujem, da se bom tisti hip, ko bo na naši terasi zadišal prvi roza cvet, v mislih vrnila v otroštvo, na počitnice k teti, pri kateri smo počeli vse vrste vragolij, ne da bi se zavedali, kako neznansko lepo nam je, ko smo tako brez obveznosti in težav.
Zakaj pišem o rožah? Zato, ker sem že večkrat razmišljala o tem, kako zelo radi ljudje podležemo tujim vplivom in kako ne znamo več ceniti domačega, tistega, kar ima izročilo, neko zgodbo. Prvič sem začela razpredati misli na to temo, ko smo se neki dan vozili po gorenjskih vaseh in so bila okna tamkajšnjih hiš polna rož. A ne pelargonij, kot bi človek naivno pričakoval, na gorenjskih oknih so se bohotile orhideje. Potem smo nekoč prišli v Prekmurje in se nam je ponudil prav tak pogled. Orhideje, kjer koli se ti je ustavilo oko.
Seveda sem bila tudi jaz nekoč ponosna lastnica orhidej, a sem že zdavnaj vse zmetala proč, ker so mi šle na živce s tisto svojo popolno lepoto in se mi je zdelo, da prav nič ne sodijo v naše stanovanje in stil življenja. Čeprav moram priznati, da so bile prav hvaležne za gojenje in so vztrajno rasle, četudi sem jim le redko privoščila kakšno kapljo vode. Ko so odcvetele - in cvetele so kar naprej, se mi zdi -, sem jih vrgla stran, ker mi niso znale povedati nobene zgodbe.
Zdaj na oknih gojim vijolice in druge »stare« vrste rož ter se spominjam ob tem, kako smo nekoč listke namakali v kozarcih, da so pognali korenine in so potem, ko si jih vtaknil v zemljo, ob njih zrasli drobceni svetlo zeleni listki in se množili tako rekoč iz dneva v dan. In sem potem z mislimi odtavala še k drugim prijetnim rečem iz preteklosti.
Skratka, zdi se mi, da se ljudje premalo zavedamo korenin in izročila ter nasploh premalo damo na spomine. Da smo vse preveč radi »in«. Morda se s tem, kako zelo so pomembni spomini in kakšno vlogo igrajo v našem življenju, tudi sama ne bi kaj dosti ubadala, če ne bi enkrat v eni knjigi, njen naslov je Mož, ki je imel ženo za klobuk, prebrala krasno misel na to temo. Takole piše: »Začeti moraš, pa čeprav le po drobcih, izgubljati spomin, da se zaveš, da so naša življenja sestavljena iz spominov. Življenje brez spomina ni nobeno življenje. Naš spomin je naša koherenca, naš smisel, naše čutenje, celo naše dejanje. Brez njega nismo nič …«

Vir: Jana
Značke: orhideja, pelargonija, potonka, Prekmurje, Gorenjska, spomin