Ne da bi si to res želela, zadnje čase pogosto poslušam o tem, kaj vse se dogaja v domovih za ostarele. Iz prve roke. Pravzaprav celo iz dveh prvih rok, ki sta za povrh še vsaka v svojem taboru. Ena mi poroča o tem, kako je, če si uporabnik storitev, in druga, kako je, če jih ponujaš.
Mama mi govori o tem, kako osebje slabo skrbi za obnemoglega strica, kako ga najde v močno ogreti sobi oblečenega v debelo pižamo in pokritega do vratu, da je revež ves moker od potu, kajti pomagati si ne more sam, ker je možganska kap tako dobro opravila svoje delo. Če se ne pojavi čisto vsak dan ob njegovi postelji, je možakar bolj lačen kot sit, in če ne teži kar naprej sestram in drugemu osebju, se tudi ne zgodi čisto nič več, kot predpisuje skopi protokol.
Drugi vir, moja tako rekoč hči, je ravnokar začel delati v enem od ljubljanskih domov za ostarele. Zelo zagreta je še za delo in pripravljena vsakomur priskočiti na pomoč, a je že po enem tednu opazila, da se tudi v domovih za ostarele varčuje na vseh koncih in krajih. Rade volje bi kdaj naredila še kaj več od tega, kar ji piše v pogodbi, a je to zaradi okoliščin žal nemogoče. Imajo premalo materiala za nego, predvsem pa premalo časa, saj je ekipa močno okrnjena.
Zato ji gredo take tetke, kot je moja mama, kar malo na živce, ko od nje in njenih kolegov zahtevajo, naj se bolj posvečajo njihovim svojcem. Več kot delati pač ne morem, mi je potožila oni dan. In še, da velikokrat vidi, da svojci mislijo, da v trenutku, ko nekoga od svojih odložijo v dom, nimajo do njega prav nobenih obveznosti več.
V tem, da je v domovih za ostarele ogromno, preveč, osamljenih ljudi, sta si moja vira enotna. In to kljub temu, da prihajata iz različnih taborov. Ko mi mama pripoveduje o tem, kaj vse vidi in sliši med obiskovanjem strica, iz vsake njene besede veje neizgovorjena prošnja, naj ji bo tovrstno preživljanje jeseni življenja prihranjeno. In moja še ne dvaindvajsetletna skoraj hči mi je drugi dan službe razkrila, da bodo morali njeni otroci kakor hitro bodo znali pisati, podpisati obljubo, da je nikoli ne bodo dali v dom. O tem, da življenje velikokrat piše drugačne zgodbe, kot si jih želimo, pa kdaj drugič.
Zanimivo je, da sem sama o domovih za ostarele razmišljala še preden je tam pristal moj stric in je moja tako rekoč druga hči začela delati. Odkar se ubadam z vprašanjem, kaj bi moja hči lahko počela v življenju, da bi bila koristna in bi se počutila nekaj vredna ne glede na svoj genetski material, mi od vseh možnih del pride na misel edino delo v domu za ostarele. Zakaj? Prav zato, ker je tam toliko osamljenih ljudi, za katere svojci v tem norem času nimajo ne časa ne energije in za tistimi zidovi in v tistem groznem, po hrani zaudarjajočem zraku zgolj čakajo na svoj konec.
In ker imamo na drugi strani ljudi s trisomijo 21, ki so polni ljubezni in odprtih src, nepokvarjeni in obdarjeni s to posebnostjo, da so se pripravljeni vsakomur stisniti v objem in jim ni težko pogladiti zgubane roke ali nameniti nekomu par prijaznih besed.
Da bi lahko bila kombinacija osamljenih ostarelih in naših downov naravnost krasna, sem navdušeno pripovedovala svojemu možu, pa se mu ideja ni zdela niti približno tako genialna kot meni. Saj veš, da potrebujejo stalen nadzor, mi je rekel, jaz pa njemu nazaj, da to res ne bi smel biti problem, če bi seveda nekomu bilo v interesu, da v svojem domu starostnikom ponudi še kaj več kot zgolj previjanje, hranjenje in drugo nego. Da bi lahko naša hči nekoč v prihodnosti na primer brala tem ljudem in se pogovarjala z njimi. Bila bi koristna in bi morebiti celo dobila kakšen evro, starostniki pa ne bi bili nič več tako sami.
Sploh mi ni povedal, da je šel ponoči malo pogledat na splet in da so se tega, kar mu razlagam jaz, v tujini domislili že pred menoj, le da so tam že prešli od besed k dejanjem.
Kaj Hana pravi na vse to? Zaenkrat je še nismo vprašali za mnenje, a sem prepričana, da ne bi imela nič proti, če bi morala svoj srček razdeliti med druge.

Vir: Jana
Značke: starost, dom za ostarele, Downnov sindrom