Mala je dvignila prst in rekla: „Mami, danes bom šla sama na plavanje. Prosim te, da ostaneš v avtu in ne hodiš za menoj.”
„Ampak …,” sem skušala protestirati, pa je zamahnila z roko, češ, zdaj govorim jaz, pusti me, da končam. In je nadaljevala: „Ničesar v življenju ne morem narediti čisto sama, nenehno mi težiš. Stalno me priganjaš, zjutraj iz postelje, potem pri zajtrku, nato v šolo, pa iz šole, na balet, čisto nič ne morem narediti sama. Saj sem stara že devet let in sem že velika punca.”
Da bom najsrečnejša mama na svetu, ko bo kakšno stvar res naredila čisto sama, sem ji skušala razložiti, pa me ni kaj dosti poslušala, ker je bila preveč zaposlena s pridigo o teženju. Ne glede na to, da ni bila čisto pri stvari in da pri njej nisem bila ravno v milosti, sem ji začela razlagati o zaupanju. O tem, da ji bova takrat, ko bo neko stvar naredila vsaj približno tako, kot smo se zmenili, z njenim očetom rade volje zaupala in ji prepustila več odgovornosti. Da pa morava dotlej bedeti nad njenim ravnanjem, da se ji ne bi zgodilo kaj hudega.
„Pa saj grem naravnost k bazenu,” me je nerazumevajoče gledala, in sem si morala priznati, da je od avta do bazena res čisto kratka pot in da je res majhna verjetnost, da bi se ji na tistih nekaj metrih kaj zgodilo. Razen tega, seveda, da bi lahko srečala kakšnega preveč prijaznega moškega in se z njim zapletla v pogovor in bi bil on po nekem čudnem naključju majčkeno pedofil in bi jo skozi drugi izhod odpeljal neznano kam … Neumno, vem, ampak ne morem si pomagati, da me ne bi skrbelo zanjo.
Vem, da se s podobnimi skrbmi ukvarjajo tudi drugi starši, a če je otrok poseben zaradi Downovega sindroma, kot naša Hana, najdeš tam zunaj, zunaj varnih zidov doma, kar nekaj razlogov za strah. Predvsem zanimanje za ljudi in brezpogojna zaupljivost sta tista, ki me vedno znova plašita in držita nazaj, ko moja hči zahteva samostojnost. Nekako ji še nismo uspeli dopovedati, da niso vsi ljudje prijazni, da so nekateri pravi packi in da ji lahko škodijo. „Ah, mami,” reče, ko ji razlagam o tem, kakšni so ljudje in kakšne nevarnosti vse prežijo nanjo tam zunaj.
Tega, da bo ob sebi vedno potrebovala nekoga, ki bo bedel nad njo, se z možem zavedava že od njenega rojstva naprej. A se še nisva zedinila o tem, kako skrbno naj jo zavijava v vato in kako dolgo naj bi tole ovijanje trajalo. Mož pravi, da bo za vedno ostala z nama, ker bo vedno njegova punčka, potrebna varovanja, jaz protestiram, da je ne želim pri tridesetih za roko voditi s seboj povsod tja, kamor naju bo takrat pač nesla pot. Da mora zaživeti samostojno, kolikor je to z njeno motnjo mogoče. Kako, tega se še nisem domislila, a sem prepričana, da se bom in jo zato vseeno puščam, da gre sama do bazena in še kam drugam.
Ljudje, obdarjeni z Downovim sindromom, namreč nimajo občutka za nevarnost. O tem da je to še kako res, sem se lahko spet prepričala kakšno minuto nazaj, ko se je moja hči namenila odnesti poln lonec vroče juhe s štedilnika do mize. „Ne delaj drame,” mi je rekla, ko sem kot raketa pritekla k njej, da bi preprečila morebitno nesrečo, ker je med kuhinjo in jedilnico stopnica. Sama preprosto ne zna presoditi, čemu je že dorasla in čemu ne. Tako kot najbrž še kakšen otrok njene starosti ne, a s to razliko, da se bodo drugi tega priučili, naša pa te sposobnosti ne bo premogla nikoli, pa naj se še tako trudimo z njo. Priznam, da je take stvari težko predelati.
Zadnjič sva z znanko, prav tako mamo deklice z Downovim sindromom, govorili o samostojnosti svojih hčera. In mi je razložila, da se včasih sprašuje, ali je ravnala prav, ko je svojo hčer vse njeno življenje pripravljala na samostojnost, čeprav je ves čas vedela, da ne bo nikoli povsem samostojna. Da ni prepričana, če morebiti ne bi bilo bolje, da te sposobnosti ne bi posebej vzpodbujala.
Ni mi bilo treba kaj več govoriti, ker si podobna vprašanja zastavljam skoraj vsak dan. In si vsak dan znova odgovorim enako: ne morem ravnati drugače. Moram vsaj poskusiti, česa vse je zmožna moja hči. Ji dati priložnost, da vsaj okusi sladkorčke s sveta, nezaznamovanega z drugačnostjo.

Vir: Jana
Značke: bazen, plavanje, samostojnost, drugačnost, Downov sindrom