Kot vsaka mama je tudi Marta svojemu sinu pred spanjem pripovedovala zgodbice. Včasih jih je brala, spet drugič si jih je preprosto izmišljevala. Edi je bil še majhen in ni vedela, koliko jo v resnici razume in koliko zgolj posluša njen glas. Težko je bilo vedeti, kaj se dogaja v njegovi glavi. Tega večera pa se je preprosto odločil drugače.
Edi: „Mami, danes bom jaz pripovedoval.”
Marto je presenetilo, vendar je seveda „privolila”.
Marta: „Res? Ti boš meni pripovedoval? In o čem mi boš pripovedoval?”
Edi: „O metulju.”
Marta: „Dobro. Poslušam.”
Edi: „Mami, jaz sem metulj, veš? Zdaj sem v hiši, ampak hočem ven.”
Že teh nekaj besed je zadostovalo, da je Marta ugotovila, da ne gre za navadno zgodbico. Po hrbtu so ji šli mravljinci. Ko so prišli do vratu, se je za hip stresla.
Marta: „Ti si metulj. In kako si prišel v hišo?”
Edi: „Ja, s tabo in atijem. Toda želim ven in ti mi moraš odpreti okno.”
Marta: „In potem boš odletel?”
Edi: „Ne, ti moraš pihati.”
Marta: „Pihati? Zakaj pihati?”
Edi: „Zato, da bom lahko odletel. Če ne boš pihala, ne bom mogel odleteti.”
Marta se je iz srca zasmejala. Pobožala ga je po glavi in dvakrat nežno pihnila proti njegovemu nosu in široko odprtim očem, ki so resno gledale vanjo.
Marta: „A tako naj pihnem?”
Edi: „Neee. Takooo.”
In je začel močno, ampak res močno, pihati proti mami.
Odlomek je vzet iz knjige Angeli pod masko, avtorja Adriana P. Kezeleta, na odru Kulturnega doma v Krškem pa sta ga odigrali Klavdija Mirt in Zoija Hana Kozole. Ker domnevam, da prejšnjo sredo, 21. marca popoldan, zelo verjetno niste bili v Krškem, dovolite, da vam popišem, kako je vse vrvelo od življenja. Priznam, da sem se s težkim srcem odpravila na pot, ker sem se bala, kako bom prenesla toliko metuljev v enem prostoru, a moram reči, da je zadrega izginila tisti hip, ko se mi je en tak metulj obesil na komolec in se z menoj namenil proti dvorani. Drugače bi v podobni situaciji zagotovo doživela živčni zlom, ker ne maram nenapovedanih stikov s tujci, tokrat pa sem bila kar lepo tiho in sem se prepustila vodenju molčečega spremljevalca.
Da je sploh prišlo do tega, da me je neki tuji moški lahko držal za komolec, je kriv prav 21. marec, letos drugi spomladanski dan. Najbrž me pot iz Ljubljane zlepa ne bi zanesla v dolenjske konce, če ne bi bil ta 21. 3. tudi svetovni dan ljudi z Downovim sindromom - tega je letos prvič uradno priznal tudi OZN - in sta se zato dve mami, Ida Slapšak in Sonja Žugič, odločili, da pripravita uradno slovesnost. Tako, kot se za ta dan spodobi in najbrž prvo te sorte pri nas.
Ker je ena od njiju, Ida, otroke z DS nekoč poimenovala metulji in ker je zavzeta, kot je, preštudirala knjige o teh čudovitih živalih, je prireditev nosila naslov Pisan kot metulj.
Kajti energična mama Ida je med študijem med drugim ugotovila, da metulji nimajo ne ostrih zob ne krempljev in tudi žela ne, da bi se lahko ubranili pred sovražniki, da se postavljajo sebi v bran zgolj s svojimi čudovitimi barvami. Kot naši otroci, je rekla. V knjigah je našla tudi podatek, da se metulji, ko gredo skozi razvojne faze, sicer spreminjajo, da pa eno zmeraj ostaja isto: njihovo srce. „Tako kot pri naših otrocih,” mi je navdušeno pripovedovala po telefonu. Tudi srca naših otrok ostajajo vedno ista: odprta, nepokvarjena, nedolžna, nedovzetna za packarije, ki se jim vdaja ostali svet. In zato tako zelo ranljiva.
Če torej tile naši krhki metulji želijo odleteti v beli svet, me je poučila gospa Ida, potrebujejo močan veter. In ob njih morajo biti ljudje, ki znajo pihati in ki ne obupajo tako zlepa. Taki, kot sta Ida in Sonja, ki sta nam dokazali, da je lahko uradna prireditev ob svetovnem dnevu DS tudi v Krškem, pa dvorana ne bo prazna, kot bi utegnil domnevati kakšen prepričan ljubitelj prestolnice. Pravzaprav je bila izbira lokacije po moje celo zadetek v polno. Dvorana je namreč pokala po šivih in veter ni bil samo veter, ampak se je razvil v pravi orkan.
Najbrž je v Krškem tako močno pihalo zato, ker so ljudje v manjših kraljih bolj povezani med seboj in se bolj zavzamejo drug za drugega. In znajo zato bolje sobivati z metulji.

Vir: Jana
Značke: Krško, Adrian P. Kezele, Angeli pod masko, metulj, OZN, Krško