Ko je leta 1964 Kanadčan Jean Vanier pod svojo streho vzel dva moška z motnjo v duševnem razvoju, se je sam sebi najbrž zdel strašno dober in plemenit. Dedci so se v francoski vasi Trosly-Beuil naselili v eno od hiš, jo po Noetovi barki poimenovali Barka, potem pa se začeli učiti življenja pod isto streho. Na začetku je še šlo in Vanier je mislil, da ima dogajanje povsem pod kontrolo in bo uspel okolici z zgledom dokazati, da je tovrstno sobivanje tistih brez očitnih posebnosti in onih, ki nimajo take sreče, mogoče.
Teden dni po tem, ko so zaživeli skupaj, je bojda prvič pomislil, da mu gre eden od sostanovalcev tako zelo na živce, da bi ga lahko kar ubil. Seveda ni mislil resno in najbrž se mu je kakšna takšna grešna misel prikradla v glavo tudi kdaj pozneje, a se je do takrat že znal vzeti v roke in stvari urediti tako, kot je prav. Čeprav nerad, je namreč spoznal, da sploh ni tako zelo krasen, nesebičen in ljubeč, kot je mislil, da je, in da je v bistvu ljudem, ki so se mu še do nedavnega zdeli čudni in nesprejemljivi, podoben bolj, kot si je sploh mogel predstavljati. Da je prav tako ubog, nebogljen in ranljiv kot oni, le da zna vse to, kar nosi v sebi, veliko bolje skriti.
Čeprav mu te šibke točke, ki jih je bil odkril v sebi, in ves tisti strah, za katerega sploh ni slutil, da prebiva v njem, niso bili niti najmanj všeč, se ni predal. Odpravil se je na potovanje, začel pogumno raziskovati, kaj vse se še skriva pod povrhnjico normalnosti, in po kakšnem letu skupnega življenja ugotovil, da se je začel spreminjati. Da je postal boljši človek in da je tudi njegovo življenje postalo boljše, kakovostnejše ter bolj napolnjeno z vsebino. Da je v bistvu srečnež, ker mu je življenje pripeljalo na pot tako dobra učitelja.
Vanier je še živ, njegova Barka tudi, pravzaprav je iz tiste osamljene kanadske hiše zraslo na stotine podobnih hiš po vsem svetu, tri tudi pri nas. V njih se lahko tisti, ki si drznejo pogledati malo globlje vase in so sposobni predelati vse tisto, kar utegnejo najti v globinah, raziskujejo do nezavesti in tako z drobcenimi koraki delajo svet boljši in bolj razumevajoč za vse, kar odstopa od povprečja.
Na Vanierja in njegovo druščino sem se v minulih dneh spomnila več kot samo enkrat. Dobili smo namreč novo, nam sicer že zelo dobro znano sostanovalko. Tisti hip, ko se je preselila v naše stanovanje, sva ji z možem zagotovila, da je zdaj del nas, članica naše družine, torej. Zelo resno sva mislila, ko sva ji to govorila, in zdelo se je, da ne more prav nič iti narobe, da bomo zamahnili z nevidno čarobno paličico, pa bo vse lepo in prav.
Nisem potrebovala sedem dni, tako kot Vanier, da sem prvič pomislila na umor ali samomor. Zadostovala sta že dva. Sirota uboga skoraj nič ni naredila prav, s svojo prirojeno počasnostjo me je spravljala ob pamet, da sem bila tako sitna, da je presenetilo že mene, kaj šele njo. Odgovarjala sem ji s povišanim tonom in ves čas vedela, da to ni prav, in ko je en dan končno uspela narediti vse tisto, kar sem ji bila naložila, sem na lepem obsedela na straniščni školjki. Presenečena nad seboj, koliko agresije, netolerantnosti in negativnega se skriva v meni. Grozen občutek, vam povem. Še sploh, če se sam vidiš drugače.
„Pojdi zdaj tja in jo objemi,” sem si rekla, ker sem vedela, da po tako napornem dopoldnevu potrebuje samo to, pa se nisem mogla pripraviti do tega, ker sem bila tako zelo jezna nanjo in tako zelo razočarana nad seboj, da se mi je zdelo, da ne bo iskreno in zato tudi ne prav. Kakšnih petkrat sem se morala tako opozoriti in si temeljito izprašati vest, da sem uspela iti do nje in jo stisniti v objem.
Še zdaj, ko to pišem, me je groza, kaj vse je v zgolj dveh dneh priplavalo na površje. Eno je namreč govoriti, drugo pa živeti. Nekateri si žal nikoli ne dovolijo spoznati temnih plati svoje osebnosti. Pa čeprav jih prav te naredijo svetlejše, boljše.
P.S. Jutri, v sredo, 21. marca, ni samo pomladno enakonočje, ampak tudi svetovni dan ljudi z Downovim sindromom. Dan ljudi, ki se ne sramujejo svojih barv in ki nimajo težav pokazati svetu, kdo so v resnici. Poskusite v tem najti dodano vrednost.

Vir: Jana
Značke: Barka, Noetova barka, Dowvnov sindrom, Jean Vanier