Zadnjič sem gledala super film o debelušni frizerki, ki se je trudila najti spodobno službo. Pravzaprav ji s tem, ko rečem, da je bila zgolj debelušna, delam krivico, ker je bila tako okrogla, da je težko sama vstala iz postelje in ji je morala pri tem pomagati hči. Večina žensk na njenem mestu bi nemudoma začela z dieto, njej pa kaj takega ni prišlo na misel niti v sanjah. Z vsem tistim svojim špehom se je sama sebi zdela neznansko seksi in lepa, in ko je šla mimo kakšne izložbe, napravljena vedno v živahne barve in urejena do zadnje podrobnosti, se je ponosno zazrla v svojo mogočno podobo in si zadovoljno prikimala v pozdrav.
Ko je nekoč šla mimo frizerskega salona v nekem nakupovalnem centru, je na njem opazila oglas, da iščejo svežo delovno silo. Lastnice tistikrat ni bilo v salonu, zato jo je poklicala takoj naslednji dan in ji naštela vse svoje bogate izkušnje. Ženska jo je poslušala in ko je slišala, kaj vse zna in kakšna je njena frizerska vizija, jo je bila nemudoma pripravljena vzeti v službo. Naj se oglasi pri njej, da v živo uredita še zadnje podrobnosti, ji je naročila, in se je debeluška naslednji dan res odpravila k njej.
Da je delovno mesto žal že oddano, ji je lastnica naznanila skorajda tisti hip, ko je ugotovila, da nima opraviti s stranko, ampak z žensko, ki ji je obljubila delo. Ja, prav, je žalostno rekla debeluška in šla v restavracijo s hitro hrano na manjši zalogaj.
Ko jo je čez nekaj dni pot spet zanesla mimo salona, je na njem znova visel listek z obvestilom, da iščejo frizerko. Seveda je takoj poiskala lastnico in jo vprašala, kaj se gre. Ona pa ji je mrtvo hladno razložila, da je frizerski poklic eden najbolj estetskih poklicev in da ona z vsem tistim svojim špehom in kričečimi barvami, s katerimi ga skuša prekriti, zagotovo ne sodi v kategorijo estetsko dovršenih ljudi. Da je take, kot je, nikakor ne želi v svojem salonu.
To je bilo tudi za vedno dobrodušno debeluško preveč, žalostna se je za nekaj dni zaprla za stene svojega doma in se basala z vsemi mogočimi rečmi. Gledala sem jo tako užaloščeno in se mi je zdelo logično, da bo zdaj, ko se je fino potolažila s hrano in ji je nekdo naravnost povedal, da je predebela, začela z dieto, potem pa se tako lepo obklesana in vitka prikazala v salonu ter zoprni babi pokazala hudiča.
Čisto zares se mi je v tistem trenutku zdelo, da bo hujšanje rešilo vse njene težave, in da bo potem, ko bo suha, srečnejša in bližja ljudem. Niti za hip nisem pomislila na to, da ima vso pravico biti debela in da si je najbrž res čisto všeč takšna, kakršna je. Da smo ljudje pač različni.
Debeluška je seveda ostala okrogla vse do konca filma, zadala si je za cilj, da bo odprla svoj salon, v katerem bo lahko taka, kot se ji zdi prav, da je, in ga je tudi uspela odpreti. Je pač iskala ljudi, ki so v njej videli človeka in ne zgolj gmoto špeha.
Tisti hip, ko se je film končal in ko sem dokončno spoznala, da ženska ne bo shujšala samo zato, ker ji drugi dopovedujejo, da je debela in da to ni lepo, sem šele dojela, kako zelo onesnaženi so moji možgani. Kako polni so vsiljenih podob, norm, ki nam dopovedujejo, kaj je prav in kaj ne. Kako kljub temu, da se imam za odprtega in razmišljujočega človeka, čisto mimogrede podležem klišejem in tabujem. Me je bilo kar malo sram, ko sem se začela zavedati, kako omejena sem pravzaprav.
Moram reči, da sem po tistem filmu malce bolj začela spremljati svoje vedenje in se opozarjati na take in podobne prekrške. Priznam, da so mi ne glede na vso samocenzuro še vedno bolj všeč vitki primerki, da pa znam zdaj pogledati onkraj kilogramov in poiskati tisto, kar se skriva za njimi. Trudim se postati bolj tolerantna in bolj odprta. Načrtno delam na vseh področjih.
Zadnje čase prijatelje in znance pogosto sprašujem, ali ima vse to moje pisanje po skoraj treh letih sploh še kakšen smisel. Vsi po vrsti mi pravijo, da ima. Da ljudi napeljuje k razmisleku. Da jim s tem, ko razgaljam svoje napake, pomagam, da lažje uvidijo svoje. Da mnogih stvari niso videli, dokler jih niso prebrali.
„Vi sploh ne veste, kako neizobraženi so ljudje in kako polni tabujev,” mi je oni dan rekla gospa Ida, moja zvesta bralka, mama fanta z Downovim sindromom. „Si morete misliti, da me je zadnjič nekdo vprašal, kaj jedo naši otroci?” Natančno to, kot vsi drugi, mu je odgovorila, in mi položila na srce, naj pišem naprej. Da se bomo skupaj učili iz filmov o debeluškah.

Vir: Jana
Značke: debelost, vitkost, toleranca, frizer