Na Nino me je prvi opozoril mož. „Ni to tista novinarka?” me je vprašal in sem odgovorila, da najbrž je, čeprav se mi ni niti sanjalo, kam naj jo vtaknem. Vedela sem sicer, da sem ta lepi obraz nekoč nekje že videla, a si nisem mogla priklicati v spomin njene zgodbe. Invalidski voziček, v katerem je sedela Nina, pa je pričal o tem, da ima kljub mladosti za seboj že veliko zgodb. „Prometna nesreča,” mi je šepnil mož in sem najprej pomislila na to, da punca ni ostala priklenjena na posteljo, nezmožna sama dihati, kot so ji napovedovali, ampak se je pobrala z dna in zdaj, leto po nesreči, že sodeluje v plesni predstavi študentov invalidov.
Potem sem gledala samo še njo. Lepo. Mlado. Rahlo otožno sicer, a vseeno tako živo. In razmišljala ob tem, da sva pravzaprav povezani, ne da bi ona sploh vedela za to. Da je tisti fizioterapevt, ki jo je s svojimi nasveti in delom pripeljal nazaj med žive, svetoval tudi nam. Da je en dan treniral Ninine otrple ude, naslednjega po moji hčeri dopovedoval, da je glavo treba nositi na sredini in ne na levo, kot se njej vse preveč rado zgodi.
A je vse skupaj ostalo zgolj pri premišljevanju o človeku, ki je zbral pogum in šel naprej. Morebiti se najini poti nikoli ne bi križali, če mi ne bi kakšen dan nazaj poslala elektronsko pismo s prošnjo, naj njej in njenim soplesalcem pomagam zbirati denar, da bodo lahko šli na mednarodno tekmovanje v plesu na vozičkih na Nizozemskem, ki poteka pod okriljem paraolimpijskega komiteja. Da so lani Sloveniji priplesali pet zlatih medalj in štiri srebrne ter še nekaj medalj za mesta v finalu, mi je pisala, pa da bi letos bero strašno radi še povečali, a se ukvarjajo s pomanjkanjem denarja. Iti na plesno tekmovanje skupaj z vozičkom je namreč ni hec, saj plesalci ne morejo sami na pot, ob sebi ves čas potrebujejo spremljevalca. „Varčujemo, kjer se le da,” še piše v Nininem pismu, pa tudi to, da bodo potovali ponoči ter tako prihranili denar za prenočišča, sami plačali najem dvorane za dodatne treninge in iz svojih žepov poravnali tudi prijavnino. Pa denarja verjetno še vedno ne bo dovolj in so zato zaprosili za posebno telefonsko številko, na katero lahko pokliče vsakdo od nas in jim tako nameni en evro za popotnico.
Spravila sem se torej k pisanju in vsem prijateljem ter znancem poslala njeno prošnjo s pripombo, da če je ne bodo prebrali in bodo brezbrižno odhiteli naprej, nikoli ne bodo vedeli, kakšno srečo imajo, da lahko tako brez težav tekajo naokoli. In naj zato, da bodo to hitenje proti cilju omogočili tudi drugim, na telefonsko številko 1919 pošljejo sporočilo z besedico PLES.
Moram reči, da je bil odziv strašno dober in da so se mi oglasili ljudje, s katerimi že strašno dolgo nismo bili v stiku ter da so bili vsi pripravljeni priskočiti na pomoč. Da pa me je nekdo presenetil z vprašanjem, kakšen smisel ima sploh ples na vozičkih, da temu, kar počnejo, ne moremo reči ples.
Sem poklicala Nino, da preverim, kako je s to zadevo, in mi je lepo razložila, da je tudi ona takrat, ko so ji pred kakšnim letom v rehabilitacijskem centru Soča prvič predstavili ples na vozičkih, imela v glavi ne preveč prijazne misli. Da se ji je vse skupaj zdelo čudno, nekako tako, kot bi hranil psa skozi stekleno steno, je rekla. A da se je vseeno odločila poskusiti, ker je pred nesrečo maja 2010 veliko in rada plesala, ter da je zelo kmalu spoznala, da se občutki med plesom zdravih in invalidnih prav nič ne razlikujejo. Da „pozabiš na voz, ko z vozičkom drsiš čez plesišče”.
Ta ples je ob družini in polovični službi v službi za stike z javnostjo komisije za preprečevanje korupcije zdaj njeno največje veselje. Ne bi ga opustila za nič na svetu. Dvakrat do trikrat na teden je v dvorani, s trdim delom poskuša iz sebe narediti tako dobro plesalko, da bo lahko s soplesalcem izboljšala svoj lanski rezultat, šesto mesto.
Da samo s trdim delom lahko premikaš meje, je eno glavnih sporočil nesreče, ki jo je bila doletela. „Vse, kar počnem zdaj, od mene zahteva veliko več napora. Fizičnega in psihičnega. Velikokrat je težko in sem in tja se še zalotim, da me želi potegniti nazaj v stare vzorce, v čas, ko sem težave odrinila in kakšno stvar naredila z levo roko, tako, da sem vanjo vložila čim manj truda. A potem pogledam volka naravnost v zobe in grem naprej. Proti cilju. In ko pridem tja, je zmaga še slajša. Veliko bolj sladka kot takrat, ko se mi je vse zdelo samoumevno.”
Ne morem vam poslati elektronskega sporočila, s katerim bi vas opomnila, da nič na tem svetu ni samoumevno, četudi se nam velikokrat tako zdi, in vam povedala, se je za zmage treba hudo potruditi pa da je zelo lep občutek, če veš, da na poti nisi sam. Številka 1919 in besedica PLES v sporočilu bosta Nini in njenim prijateljem dala ta občutek. Jim pomagala, da bodo vsaj za nekaj časa „pozabili na voz”.

Vir: Jana
Značke: invalid, voziček, ples, center Soča