Včasih, ko mi kdo reče, da večino tega, kar doživljam s hčerko, doživlja tudi on s svojim »normalnim« otrokom, bi mu najraje povedala par krepkih. Ko mi prijateljica govori o tem, da se mora njena hči prav tako kot moja boriti za pozornost sošolcev in da jo včasih punčke tudi izločijo iz svoje družbe, ker so punčke dandanašnji pač take, da se že v četrtem razredu gredo igrice, če se boš igrala z njo, se ne moreš igrati z nami, sem komaj tiho.
Nekoč sem si drznila reči, da najinih princesk ne more primerjati, saj se njeni vse to dogaja zato, ker je tako čedna, moji pa zato, ker je tako drugačna. Pa je rekla, da sem absolutno preveč občutljiva, ker konec koncev obe odstopata od povprečja in zato z njima ravnajo drugače. Da jaz vse skupaj doživljam bolj čustveno, ker se moja hči pogosteje znajde v tem izločujočem položaju, a da to še zdaleč ne pomeni, da se drugim brez diagnoze ne dogajajo podobne reči.
Moram reči, da sem se celo strinjala z njo, čeprav sem ji ob neki drugi priložnosti razložila, da tako preprosto to vseeno ni. Da njo in njeno malo loči od naju s hčerko to, da lahko onidve tisti trenutek, ko se jima zazdi, da jima neka situacija ne odgovarja več, preprosto odideta drugam in nekje drugje začneta novo zgodbo. Brez velikih zapletov in odvečnih predzgodb.
Pa da jaz tega ne morem narediti, ker se ljudje takoj, ko omenim ta presneti Downov sindrom, potegnejo nazaj in si izposlujejo čas za razmislek. Da je tisti trenutek, ko povem, za kaj pravzaprav gre, na voljo bistveno manj razpoložljivih mest, da so tako rekoč že vsa oddana.
Veš, ji običajno rečem, kadar beseda nanese na to temo, pri vsem tem sranju, povezanim s Hanino diagnozo, najtežje prenašam prav to, da nimam možnosti izbire. In da sem zato, ker je nimam, vedno odvisna od dobre volje tistih, ki so Hano diagnozi navkljub pripravljeni sprejeti v svoje vrste. Da se mi zdi, da moram vse požreti in biti tiho, in to tudi takrat, ko sem prepričana, da nekaj ni prav in bi, če bi bilo s Hano vse v najlepšem redu, znorela, da bi bilo veselje.
Razlagam ji, da jaz svoje hčerke ne morem prijeti za roko in jo odpeljati v novo baletno šolo, če mi stara ni všeč. Da je ne morem po lastni presoji prepisati na kakšno drugo šolo, ker takih otrok nikjer ne pričakujejo z odprtimi rokami. Da se velikokrat zavestno držim nazaj, da je ne bi izločili iz tega sveta, kateremu, sem prepričana, pripada, in jo poslali tja med njene. Vse to samo zato, ker ne morem prosto izbirati med vsemi možnostmi, ki jih ponuja trg.
»Ne glede na to, kako doživljate vso to situacijo s hčerko, imate vseeno vedno možnost izbire,« me je nekoč zabil neki psiholog, ko sem nekje tudi javno povedala, kaj mi gre pri tem downu najbolj na živce. Čeprav sem mu malce nataknjeno odgovorila, da težko sodi o mojem primeru in o tem, kako se kdaj počutim ter kaj občutim, ko so mojemu otroku kršene pravice, sem kasneje, ko sem razmišljala o njegovih besedah, nerada ugotovila, da ima vseeno prav. Da imamo ljudje res vedno na voljo vsaj dve možnosti: lahko molčimo in tiho prenašamo vse težave, ki nam jih življenje prinese na pot, ali pa gremo naprej. Trkamo na nova vrata. Prva. Druga. Tretja. Stota, če je treba stokrat potrkati, da so te pripravljeni sprejeti v goste.
Pri vsej tej zgodbi o možnosti izbire in svobodi, ki naj bi jo ta prinašala, pa je najbolj smešno to, da številni strokovnjaki opozarjajo, da prav prevelika, tako rekoč neomejena izbira ljudi sploh ne dela svobodne, ampak nesrečne. Menda smo tisti hip, ko izberemo eno od možnosti, postavljeni pred vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se odločili drugače. In to nenehno sprejemanje odločitev in vse to spraševanje nas, tako pravijo strokovnjaki, dela negotove in prav nič svobodne. Če hočemo danes pravilno izbrati, tako torej, da ne bomo kar naprej dvomili, ali smo ravnali prav, moramo zelo dobro vedeti, kaj si želimo, nam polagajo na srce. Natančno vedeti, kaj si želimo, pa sploh ni tako lahko, kot se zdi.
Jaz dobro vem, kaj si želim zase in za svojega otroka in bi z veseljem prevzela tveganje, da se bom kdaj napačno odločila. Res bi rada imela na voljo še kaj več kot možnosti a in b. Kajti zdaj vem, da šele takrat, ko ti je nekaj odvzeto, ugotoviš, kako neprecenljivo je to pravzaprav.

Vir: Jana
Značke: šola, balet, tveganje, svoboda