Ko mi je prvič omenila, da razmišlja o tem, da bi se po skoraj treh letih vrnila v Ljubljano, sem kar poskočila od veselja. A sem raje molčala, da ne bi kot že tolikokrat poprej rekla kaj preveč in jo s svojim silnim navdušenjem prisilila v odločitev, ki si je zavestno mogoče sploh ne želi sprejeti. Si pa nisem mogla kaj, da je ne bi na koncu telefonskega pogovora vprašala, če to pomeni, da ji lahko začnem iskati službo. In je na moje silno navdušenje rekla da.
Nekaj dni kasneje sem ji ponovno zastavila vprašanje, ali dogovor o vrnitvi v Ljubljano še drži, da ne bi jaz trkala na vrata pri potencialnih delodajalcih, ona pa bi medtem že vedela, da bo ostala kar tam, kjer je. Ne, je rekla, prosim te, če kar začneš z iskanjem.
Vpregla sem vse svoje sile v iskanje njene službe in ni minilo prav veliko dni, ko mi je prijateljica sporočila, da bi jo v nekem domu, kjer je nekoč že opravljala prakso, morebiti vzeli. Nemudoma sem dvignila slušalko, da naši ta veliki sporočim veselo novico. Da je to preprosto krasno, se je strinjala, potem pa, ko sem ji naznanila, da bo treba priti v Ljubljano, ker jo želijo delodajalci spoznati tudi osebno, postala bistveno tišja. Moja novica je pomenila, da bo morala razčistiti s svojo novo družino in fantom ter zbrati pogum za radikalno spremembo. Četudi je ni bilo ob meni, sem čutila, da omahuje.
Potem se nekaj dni ni zgodilo nič, telefon je ostal nem in počasi se me je začela lotevati živčnost. Zakaj me mala ne pokliče, sem tečnarila možu, pa me je miril, da je pred njo pomembna življenjska odločitev in da se ne more odločiti kar čez noč. Ji bom pustila nekaj časa za razmislek, sem obljubila, in sem res zdržala kakšen dan.
Potem sem jo začela bombardirati s telefonskimi klici. Klicala sem jo prvič in me je prosila, naj ji dam še nekaj dni časa. Klicala sem jo drugič in je rekla, da se je skušala pogovoriti s fantom, a mu ideja o tem, da bi šla s trebuhom za kruhom nazaj tja, od koder je prišla k njemu, ni prav nič všeč ter zato s pogovori nista prišla prav daleč. Klicala sem jo tako dan za dnem, ji razlagala, da bi jo pustila tam, kjer je brez službe, če se mi ne bi zdela premlada, tako mlada, pravzaprav, da je smrtna škoda, da ne bi še kaj naredila iz svojega življenja. Zdaj bom odložila slušalko, sem običajno rekla na koncu klica, te bo poklical še Igor, da ti še on na svoj umirjeni način pove vse to, kar sem ti natvezila že jaz.
Vedela sem, da ve, kaj bi morala narediti, a sem vedela tudi to, da ji je neznansko hudo in da se zelo trudi, da ne bi že med pogovorom začela jokati. Hudo mi je bilo zanjo in sama sebi sem se zdela grozna, tako grozna, da sem hotela kar odnehati s temi obremenilnimi klici. Pa je mož presodil, da ji morava v teh kritičnih trenutkih stati ob strani in da ne smem obupati zdaj, ko smo skoraj tik pred koncem.
Danes, preden sem se spravila k pisanju, sem jo vprašala, če me je v tistih dneh, ko sem jo dobesedno bombardirala s klici, sovražila. Ne, je rekla, ti pa povem, da je bilo grozno. Da je sicer vedela, kaj mora narediti, a se ni mogla odločiti. Da je veliko prejokala in da ji je tisti trenutek, ko se je odločila, da naju bo poslušala, padel kamen s srca. Da je zadovoljna, da je spet z nami.
Začela sem ji razlagati o tem, da vsakdo od nas kdaj stoji pred kakšno težko odločitvijo, in da se takrat pokaže, iz kakšnega teksta je kdo. Da eni vedo, kaj bi morali narediti, pa žal nikoli ne zberejo dovolj poguma za spremembo. In da drugi pogoltnejo cmok ter naredijo usodni korak. Pa da sem sama prav tiste dni, ko sem njej tako intenzivno težila po telefonu, preživljala podobno stresne trenutke, ko sem natančno vedela, kaj moram narediti, a se kar nisem mogla odločiti. Da sem tako kot ona veliko prejokala, tudi pred ljudmi, pred katerimi si res ne bi želela jokati, iskala razloge, zakaj ne bi naredila tako, kot se mi zdi, da je najbolj prav, a da sem na koncu vseeno našla pogum za nov začetek. A da je bilo reševanje njenih težav neprimerno bolj preprosto kot reševanje svojih in da zdaj definitivno vem, zakaj ljudje tako radi pometamo pred tujim pragom. Je namreč stokrat lažje.
Vir: Jana
Značke: odločitev, sprememba, razlog, družina