Če bi ji hotela povedati kaj o tem, kako gre naši Hani v šoli, me je prosila, ker da ima sina z enako diagnozo in se ne zna sama odločiti glede njegovega šolanja. Ko sva začeli govoriti o tej pereči temi, se je izkazalo, da ženska zelo dobro ve, kaj bi bilo najbolje za njenega otroka, da pa je naletela na težave tam, kjer jih je najmanj pričakovala - doma, pri možu.
Čeprav otrok bere in piše, je zato, ker zelo dobro pozna svojega sina, presodila, da bi bila osnovna šola s prilagojenim programom zanj primernejša od redne osnovne šole. Tudi zato, ker je doma še nekaj otrok in ne more vse svoje pozornosti ter energije posvetiti temu, ki ima težave.
Ona je tista, ki se v glavnem ukvarja z otrokom in zato ve, kako zelo se je treba potruditi, da fant nekaj usvoji, in ji je jasno tudi to, da bo ob vseh naporih, ki jih danes prinaša osnovna šola zanjo vse skupaj preveč. Z veseljem bi ga sicer vpisala v redno šolo, ker se ji zdi, da ima fant potencial, a globoko v sebi vseeno čuti, da se zgodba zelo verjetno ne bi srečno iztekla.
Šla si je pogledat eno od šol s prilagojenim programom in se ji je zdelo, da bi se njen sin tam dobro počutil. A ko je svoje misli obelodanila doma, njen mož ni bil niti malo srečen in se tudi ni strinjal, da je posebna šola dobra za njegovega potomca. Ne, je rekel, otrok mora v redno šolo.
Da zdaj ne ve, kaj ji je storiti, mi je razložila, in je zato poklicala mene. In sem ji lepo razložila to, kar povem skoraj vsaki mami, ki me pokliče, da namreč mame praviloma že prvi hip vemo, kaj je treba narediti v določeni situaciji in kdaj se je treba odzvati na problem, da ne bo prepozno in ne bo nepotrebnega joka. Da se sicer strinjam z moževo trditvijo, da je otrokovo mesto v redni osnovni šoli, a da je, če zaposleni in vodstvo šole niso stoodstotno pripravljeni nanj in če mu ne bodo nudili vse potrebne podpore, storjene več škode kot koristi. In da je ne glede na podporo z vseh strani vse skupaj strašno naporno. Da se včasih tudi sama vprašam, ali je vse skupaj vredno.
Kaj pametnejšega ji res nisem mogla reči, se mi zdi namreč prav, da ve, kaj jo čaka. „Veste,” sem ji rekla že kmalu po tem, ko mi je omenila moževa neomajna stališča in svoje globoko zavedanje o tem, kaj je prav, „vi kar naredite tako, kot mislite, da je prav, ker bo čez nekaj časa tudi mož prišel do enakega spoznanja. Moški pač potrebujejo več časa, da sprejmejo neizogibno.”
In sem ji za ilustracijo povedala neko našo domačo zgodbo s precej podobnim scenarijem. Govorila sem ji o tem, kako sem že septembra vedela, da sem nam neka stvar ne bo izšla, tako kot smo si želeli, in sem zagnala vik in krik. Da me je mož miril, da ni vse tako črno, kot je videti tisti hip, in da se bodo zadeve zagotovo obrnile na bolje. Ne, sem vztrajala pri svojem, čutim, da je zgodbe konec, in sem točila solze ves september, da sem šla na koncu že sama sebi na živce.
A sem s tistim septembrskim jokom stvari dokončno prebolela in novembra, ko je tudi mož spoznal, da tako ne gre več, začela pisati novo zgodbo z lahkim srcem.
„Kaj misliš, zakaj ženske prej dojamemo, kaj je treba storiti in potegnemo odločilno potezo?” sem zadnjič vrtala v svojega moža, ki še danes ni pretirano srečen zaradi odločitve, ki sva jo bila primorana sprejeti.
In mi je danes po elektronski pošti na to provokativno vprašanje odgovoril tole: „Ženska in moška logika se pač razlikujeta, zato ženske včasih vidite stvari popolnoma drugače kot mi moški. Midva se oba strinjava, kako bi morala vzgajati Hano, vendar sta najini poti do cilja skoraj vedno drugačni. Jaz vedno pogledam stvari umirjeno in od daleč, zato mine nekaj časa, da se odločim, kaj se mi zdi smiselno narediti. Ti pa reagiraš hipno, čustveno in včasih brez potrebe panično, kar tudi ni vedno dobro. Pravila, ki bi lahko natančno opredelilo, kako vsak od naju ravna v določeni situaciji, ni. Tudi ti se včasih jeziš na Hanco, ker je sitna, pa se potem izkaže, da ni sitna, ampak bolna, kot trdim jaz. To debato o materinski superiornosti bi zaključil s stavkom: Mama mora vedeti (Mother should know). Temu se moški absolutno podrejamo. In če smem svetovati, mogoče bi bil boljši naslov te kolumne Zakaj ženske prej dojamemo, včasih pa sploh ne dojamemo.”

Vir: Jana
Značke: šola, posebne potrebe, ženska, moški