Prijateljica mi je ravno nekaj razlagala, ko je pristopila k nama meni neznana ženska. Potrpežljivo je čakala, da sva končali pogovor, potem pa plaho rekla, da bi mi samo rada povedala, da ji je moje pisanje strašno všeč. Tako, kot običajno v takih trenutkih, sem tudi tokrat spravila iz sebe nekaj vljudnostnih fraz, potem pa obmolknila, ker nisem vedela, kaj naj bi rekla, tako da je morala poseči vmes prijateljica, da nisem izpadla totalen nedružaben idiot. Potem se je zgodba nadaljevala tako, da sta se ženski poleg mene pogovarjali o meni in sem jaz stala poleg njiju ter razmišljala, kako bi neopazno izginila na varno in počakala, da vse skupaj mine.
„Piško miško,” je rekla prijateljica, ko sta končali, „a morajo res vse moje prijateljice, ki se jim v življenju zgodi kakšno sranje, iz tega narediti zgodbo o uspehu.” In sva se režali kot pečena mačka ter se začeli pogovarjati o skupni znanki ter moji nekdanji sodelavki Renati Ažman.
Ta pametna in duhovita ženska ima manično depresijo, bolezen, ki bi ji lahko vzela duha, če bi ji to dopustila, a se je ona odločila, da se ne bo vdala brez boja. In je zmagala. Ter novinarki revije Elle o svoji biti in zmagi povedala tole: „Zmagaš takrat, ko se odločiš, da boš živel. Zares sem se na noge postavila šele, ko sem bila prepuščena sama sebi. Če hočeš shoditi, se moraš odpovedati berglam. To ne pomeni, da nehaš jemati zdravila ali se pogovarjati s prijatelji. Pomeni pa, da nehaš računati na to, da te bodo drugi reševali.”
Ne samo, da je splezala iz teme in obupa, ampak je to, kar je doživela v teminah življenja, popisala in objavila v knjigi Depra. Glede na to, da je bila vedno mojstrica pisanja, je to, kar se ji je bilo zgodilo, opisala tako doživeto in berljivo, da je bila knjiga dolgo ena bolj branih slovenskih knjig.
„Pisanje je bilo moja lestev iz teme,” je pojasnila novinarki v intervju, in s tem najbrž hotela povedati, da je s tem, ko je ubesedila vse tisto, s čimer se je morala spopasti, v bistvu pomagala sebi. A tudi drugim. „Tistim, ki imajo depresijo, je v pomoč zavest, da niso edini s to težavo in da se tudi iz hudega lahko kaj dobrega izcimi. Zdravim pa knjiga pomaga, da so hvaležni, da so zdravi.” In je povedala še to, da so ji strašno hvaležni tudi terapevti, ki delajo na tem področju, ker bolezni ne poznajo iz lastne izkušnje, pacienti pa jim pogosto ne znajo razložiti, kako se počutijo, in tako v bistvu sploh ne poznajo sovražnika, proti kateremu se borijo.
Renata govori, piše in predava o depresiji. Vesna Godina nam je dovolila vpogled v svoj in hčerkin boj s cerebralno paralizo. Alen Kobilica razkriva, kako je biti slep. Številni drugi opisujejo svoje na prvi pogled ne preveč vesele zgodbe. Jaz pišem o tem, kako je imeti otroka z Downovim sindromom in kako ti to dejstvo spremeni življenje. Kako tudi tebe naredi drugačnega, bolj občutljivega, ranljivega, ponižnega, bolj odprtega za vse, kar se dogaja okoli tebe.
In ko takole drugim razkrivaš svoje skrivnosti, ko pišeš o tem, kako si jokal, ker so spregledali tvojega otroka, ali pa jokaš kar tako, ker se je zgodilo ravno tebi, se včasih vprašaš, zakaj počneš vse to. Zakaj se tako razgaljaš pred popolnimi tujci. Ne vem sicer, kakšni natančno so motivi zgoraj navedenih, in tudi ne vem, ali se kdaj znajdejo pred tem vprašanjem, vem pa, da se sama pogosto soočam z njim.
Ko najbolj dvomim vase in v to, da je moje pisanje sploh za koga pomembno, pristopi kakšna prijazna gospa ali mi zazvoni telefon in me nekdo prosi za nasvet, kako naj svojega otroka pripelje tja, kjer je zdaj moj. Takrat vem, da ravnam prav, ko tega, kar mi je namenilo življenje, ne čuvam zase.
Šele takrat se spomnim tudi citata iz meni tako ljube knjige Zadnje predavanje, pokojnega avtorja Randyja Pauscha. Takole pravi: „Kamniti zidovi imajo svoj namen. Nočejo nam zapreti poti, ponujajo pa nam priložnost, da dokažemo, kako močno si nekaj želimo. In ko ste enkrat na drugi strani - pa čeprav vas je moral kdo dobesedno vreči čez - lahko z razkritjem svoje izkušnje pomagate drugim.”
Zato, da bodo tudi drugi iz „sranja” lahko delali zgodbe o uspehu.

Vir: Jana
Značke: manična depresija, Renata Ažman, uspeh, Randy Pausch, downov sindrom