Tako kot zmeraj smo tudi tokrat zamujali. In ko smo končno prispeli na prizorišče, tam ni bilo žive duše. So pa bile na travniku pod belimi baldahini slovesno pogrnjene mize. Beli prti in prtički, množica različnih kozarcev in cela četa jedilnega pribora. Cvetlični aranžmaji iz belega cvetja, beli stoli, ena sama belina. Lepo, celo preveč, glede na to, da smo prišli na otroški rojstni dan.
Nisem mogla iz svoje kože in sem možu takoj začela kokodakati o tem, da se mi zdi vse to eno samo razkazovanje premoženjskega stanja družine, in da zagotovo obstaja še veliko drugih cenejših in manj bahavih načinov za proslavitev otrokovega prvega rojstnega dne. Seveda je bilo tudi njemu jasno, da vsa ta belina in otroški rojstni dan nimata prav veliko skupnega in me je hotel prepričati, da smo v bistvu na napačnem kraju. A so igrala, postavljena ob vseh tistih lepo pogrnjenih mizah, njegove besede postavljala na laž.
Ko smo le uspeli najti živega človeka, nas je napotil nekam na levo, rekoč, da imajo tam za goste pripravljen poseben šov. Čarodej bo menda gostom pričaral presenečenje, ki si ga bodo zapomnili za vse življenje.
Šli smo torej v smer, ki nam jo je predlagal, in na cilj prispeli tisti trenutek, ko je čarodej zamahnil s paličico, še zadnjič rekel čira čara hokus pokus in sta pred začudene goste stopila naša odrasla gostitelja. Ona je nosila belo obleko do tal in v rokah stiskala šopek iz belega cvetja, tako da je naša hči nemudoma ugotovila, da imamo pred seboj čisto pravo nevesto. Tudi naš prijatelj je bil v obleki, tako da je dvom, da se je mala zmotila, odpadel.
Ko je k mladima pristopil še matičar, je bilo več kot očitno, da smo res na poroki, in takrat tudi vsa tista belina in slovesno pogrnjene mize niso bili nič več tako nerazumljivi kot na začetku.
Presenečeni mami sta jokali kot dež in tudi očeta sta imela malo vlažne oči, moram pa priznati, da sem tam sredi tistega travnika sama prav tako potočila nekaj solzic, ker je bilo vse skupaj tako nepričakovano romantično.
To je bila najlepša poroka, kar sem jih kadarkoli doživela. Pa jih ni bilo tako malo, glede na to, da sem pred veliko leti kot novinarka pisala o slovenski družabni sceni in sem tako pred matičarja pospremila kar nekaj naših zvezdnikov in navadnih državljanov.
Morda mi gredo prav zato, ker sem videla toliko živčnih nevest in ženinov, ki so imeli na dan, ki naj bi bil najlepši v njihovem življenju, toliko dela z gosti in toliko skrbi, da bo vse teklo tako, kot so si bili zamislili, poroke strašno na živce. Nekako ne pristajam na to, da zaradi nekih norm in pričakovanj, povezanih s poroko, ne moreš biti to, kar si v resnici. Da v bistvu odigraš predpisano igro. Pa da moraš zaradi pravil in strahu pred zamero na poroko povabiti vse tiste pratete in prastrice, ki jih nisi videl že deset let in več.
Prav zato, ker smo bili na tej poroki čisto vsi natančno taki, kot smo sicer v vsakdanjem življenju, nenašemljeni v slovesne obleke, v katerih bi se slabo počutili, in brez nekih velikih pričakovanj, kako se bo vse skupaj zgodilo, mi je ta poroka tako zelo ljuba.
Nikoli ne bom pozabila tistega popoldanskega druženja v vsakdanjih oblačilih, ki se je zavleklo dolgo v noč. Tistega zadovoljnega izraza na obrazu ženina in neveste, ker jima je presenečenje uspelo in ker si njuni gostje niso tedne in mesece belili glav z vprašanjem, kaj naj oblečejo in s čim naj ju obdarijo. Samo to sta si želela, da bi bili vsi z njima, in to natančno taki, kot smo vsak dan.
Na tistem travniku sem spoznala, da je pričakovanje sicer lepa stvar in nujno potrebno, da se v življenju pomikaš naprej, a da se prav zato, ker pričakuješ, obremenjuješ s kupom vprašanj, ki si jih sicer ne bi nikoli zastavil. Da razmišljaš o tem, kaj bo, če bo, in kaj, če ne bo tako, kot si si bil zamislil.
Že od nekdaj me je zanimal odgovor na vprašanje: je bolje vedeti, kaj nas čaka, ali je primerneje, če se preprosto prepustimo toku, se pustimo presenetiti. V srcu sicer že kar nekaj časa vem, da je bolje to drugo, da se pustiš presenetiti, a glava kar noče in noče nehati mleti. Predvidevati. Dvomiti. Postavljati nepotrebna vprašanja. Tudi taka, ki jemljejo moč za nadaljevanje …

Vir: Jana
Značke: poroka, rojstni dan, ženin, nevesta