»Ne, z njo ni vse v redu. Ona je hodila v posebno šolo.« Branjevka se je zaupljivo nagnila h kupcu in v podkrepitev svojih besed dodala: »Veste, ona je malo zmešana. Ona je hodila v posebno šolo.«
Mislila sem, da mi bodo izstopile oči, ko sem se takole vzorno čakajoča v vrsti trudila, da bi ujela še kak drobec tega zanimivega pogovora. Pa me branjevka ni nič več nagradila s čvekanjem, in moje Hane, ki je nestrpno premetavala po rokah brokoli in zelje, po nekem čudežu tudi ni povezala s posebno šolo.
Kupila sem, kar sem se pač namenila kupiti. Čeprav bi morala vse skupaj vrniti in odkorakati stran, sem razmišljala kasneje, ko sem šele dobro dojela, čemu sem bila pravzaprav priča.
»Ljudje tako govorijo zato, ker nimajo izkušenj z ljudmi s posebnimi potrebami,« je zadevo komentirala moja sestra in je imela še kako prav. Spoznajo pa jih ne zato, ker so tovrstne šole in ustanove praviloma umeščene nekam na obrobje mesta, sva družno ugotovili.
In ko sva takole klepetali o teh zadevah, sem se spomnila znanke, ki je svojo hčer vpisala v eno takih šol. Da jo je bilo pred vpisom malce strah, kako se bo mala znašla v novem okolju, med otroki, ki delijo podobno ali enako usodo kot ona, mi je razložila. Pa da jo je skrbelo, kakšna bo njena učiteljica, ali se ji bo ljubilo sploh kaj delati z otroki ali pa jih bo pustila, da zaspijo na krilih svoje drugačnosti.
Prvega septembra je bilo konec strahov. Mala je dobro sprejela otroško druščino in učiteljica je menda prav prima. Ljubeča, pa tudi odločna, kadar se pokaže potreba, taka, da v vsakem na videz še tako izgubljenem primeru najde potencial in mu pomaga, da ga razvije.
»Le to me malo moti, da je stavba tako zelo izolirana, da ni v naselju,« mi je zaupala znanka nekaj dni po tem, ko je svojo hčer prvič odpeljala v šolo. Seveda so se do danes navadili tudi na to, kaj pa jim je drugega sploh preostalo, meni pa se je tisti septembrski pogovor tako zelo vtisnil v spomin, da sem samo še bolj trdno odločena, da svoje hčere ne bom skrila nekam na obrobje mesta.
Ne, midva z možem želiva, da jo vidijo vsi, ki slučajno pridejo mimo. Želiva, da se navadijo na njeno drugačnost. Ker ko jo bodo videli petkrat, desetkrat ali pa stokrat, če bo treba, ne bodo več pogledali stran in jih ne bo nič več strah, ker bodo vedeli, da jih moja hči s svojimi poševnimi očmi in za te čase prav v nebo vpijočo prijaznostjo prav nič ne ogroža. Da pač obstaja in biva tukaj med nami, malce drugačna od njih sicer, a ne glede na svoje posebnosti še vedno delček družbe.
O tem sprejemanju drugačnosti zadnje tedne veliko razmišljam, ko spremljam razpravo o družinskem zakoniku. Nisem si čisto na jasnem, kaj je tisto, kar vpliva na to, kako širok bo tvoj pogled na svet, prepričana pa sem, da imajo prebrane knjige in pohajkovanje po svetu veliko opraviti s tem. Ker če veliko bereš in če si drzneš stopiti na drugo stran domače ograje, uvidiš, da je na svetu toliko drugačnih ljudi in stvari, drugačnih pogledov na vse to, kar se dogaja okoli nas, toliko tega, kar se ti zdi neznano in tuje, da si kar težko predstavljaš, da je to sploh mogoče.
In zato, ker ti tega ne poznaš, to še ne pomeni, da je to slabo ali pa da ni prav. Samo drugačno je. Tebi tuje. Tako kot je mnogim tuja moja hči. Vse dokler je ne vidijo petkrat, desetkrat ali pa stokrat, če je treba.
Nikakor nočem vplivati na nikogar glede vprašanja, ki najbolj deli podpornike in nasprotnike družinskega zakonika; čeprav imam o njem svoje stališče. To, kar želim povedati na tem mestu, je zgolj to, da se morda kdaj poskusite postaviti v kožo tistih drugih, drugačnih, ki so se v zadnjih tednih znašli na tnalu. Se vam zdi, da bi si kdo normalen v tej državi prostovoljno izbral biti zasmehovan in spregledan? Iz prve roke - kajti Downov sindrom je zaznamoval tudi naju z možem - vam lahko povem, da biti drugačen ni čisto nič fajn. Da je včasih prav grozno.
In še to vam moram zaupati, da takrat, ko se boriš s svojimi občutki in ko se skušaš spoprijeti z vsem tistim, kar ti je namenilo življenje, res ne potrebuješ še nekoga, da ti sodi in govori, kaj je prav. Biti drugačen je že samo po sebi izziv.

Vir: Jana
Značke: drugačnost, družinski zakonik, posebne potrebe