Komaj sem sledila dogajanju na odru, ker sem nenehno pogledovala na svojo desno, kjer je s prekrižanimi nogami sedela moja devetletna hči. Na ušesa si je poveznila slušalke, ker jo strašno moti nenaden hrup, seveda ne tudi tisti, ki ga povzroča sama.
Prestava ni bila prav nič posebnega, v bistvu sploh nisem razumela njenega bistva, čeprav je v gledališkem listu pisalo, da govori o človeških možganih. Po prvem delu, ki je trajal debelo uro, sem previdno predlagala, da bi šli domov. Ne, je bila odločna moja hči, rekli so, da imamo dvajset minut odmora, potem pa se bo predstava nadaljevala.
In smo torej počakali še na drugi del predstave, na koncu ploskali, da so nam skoraj odpadle roke, in prišli domov ob pol enajstih. Mala je brez kakršnih koli težav gledala predstavo, ki je skupaj trajala dve uri in petnajst minut.
Če ni to morda preveč zanjo in predvsem prepozno, me je vprašala znanka, ko smo v preddverju trčili skupaj, pa sem ji razložila, da so počitnice in da je naša hči navajena hoditi na kulturne prireditve že od majhnega. Pa da smo jo tako okužili s predstavami vseh sort, da je pripravljena biti ves dan pridna, samo da lahko zvečer gre z nama, in še, da je tovrstna koncentracija pač stvar kilometrine. Da je treba delati na tem, da se otrok znajde v nekem okolju, tudi s tistimi, ki nimajo nikakršne zveze s posebnimi potrebami, kaj šele s srečnimi lastniki posebnosti vseh sort.
Je pa res, da sem naši Hani vso pot od Cankarjevega doma do doma govorila o tem, kako zelo sem ponosna nanjo, ker je tako vzdržljiva punca in se znajde povsod, kamor jo postaviš. In se ji je zdelo strašno fino, da jo obravnavam kot odraslega človeka in je obljubila, da bo tudi naslednjič pridna, če jo bova le vzela s seboj.
To, da mala že nekaj let brez večjih težav dve uri sedi pri miru in gleda tako rekoč katerikoli kulturni dogodek, se seveda ni zgodilo samo po sebi. Smo kar delali na tem in moja torba je še danes podobna torbi Mary Poppins. V njej je mogoče najti vse od lizik do bonbonov in vode. Ko namreč Hani popusti koncentracija, jo zamotimo z njenim najljubšim bombonom in jo, ko spet nanese, da bi na glas poklepetala o dogajanju na odru, osrečimo z liziko.
Seveda ni preprosto otroka naučiti, kako se je treba vesti v kakšnem okolju, in na začetku smo tudi mi imeli kar nekaj težav, predvsem z nenadnimi glasnimi zvoki. Mala si je ob vsakem zvoku, ki je odstopal od povprečja, z rokami zatiskala ušesa in je bila pripravljena tako presedeti tudi celo predstavo, čeprav se ta zvok potem ni pojavil niti enkrat več. Nobeno prigovarjanje, da mogoče le ni tako hudo, ni pomagalo, roke so ostale trdno na ušesih, njen obrazek pa tako nesrečen, da sva bila potem nesrečna še midva.
Skorajda smo že obupali, ko smo se spomnili na slušalke in smo jih nekoč vzeli s seboj in so zdaj postale naše stalne spremljevalke. Je bila zadnjič kar manjša kriza, ker smo jih pozabili doma in me je prav skrbelo, kako se bomo znašli. A sva ji razložila, da je že velika punca in da lahko vsaj poskusi brez slušalk. Nekaj časa si je res zatiskala ušesa, nato pa le popustila in je potem vztrajala do konca, čeprav so bili tisti ruski kozaki, ki so se podili po odru, prehrupni tudi za moj okus.
Skratka, vsakega otroka, tudi tistega s posebnimi potrebami, je treba naučiti obnašanja v družbi in morda si starši sami na tem področju postavljajo prenizke zahteve in se jim celo zdi, da z obiskovanjem prireditev, ki jih otrok še ne pozna, svojega potomca v bistvu mučijo. Prepričani, da mu je veliko lepše, če se doma igra.
A kako naj človek sploh ve, kaj mu je bolj všeč, in kako naj se česa nauči, če ne poskusi novih stvari, če v bistvu ne eksperimentira? Kako naj se premakne naprej, če ubira zgolj lažje poti in se izogiba tistih težjih? Resda je treba včasih večkrat iti po isti poti, da dojameš, kje se skriva tista lepota, ki jo vsi tako opevajo. A se izplača. Kajti tam zunaj, za nam dobro znanimi zidovi, se skriva še veliko lepega. Neznanega. Zanimivega. Samo liziko potrebujete in morda slušalke, pa vam bo svet ležal pred nogami. Tako preprosto je to.

Vir: Jana
Značke: Mary Poppins, gledališče, kozaki, lizika