Glede na to, da pišem tole kolumno tri dni pred dokončnim iztekom leta, bi najbrž morala spisati eno tako toplo, čutečo kolumno, nekakšno odo novoletnim praznikom in toplemu družinskemu vzdušju. Pa mi pisanje ne gre od rok. Čeprav si res želim napisati kaj lepega, predvsem pa resničnega o tem, kako krasen mesec je praznični december.
Bolj ko tuhtam, bolj ugotavljam, da mi gredo prednovoletni dnevi v bistvu na živce. Zelo na živce. Zato, ker niti slučajno niso to, kar bi morali biti, in ker tudi niso to, o čemer nas prepričuje reklamna mašinerija. Prijeten družinskimi praznik, čas, ko se ljudje spomnijo drug na drugega in si izkažejo pozornost. Čas topline in povezanosti, družinske idile.
Pravzaprav toliko nesrečnih in nepovezanih ljudi, kot sem jih srečala konec decembra, nisem srečala vse leto. Najbrž zato, ker je vse nepravilnosti v družinskem življenju med letom mogoče prikriti in ker ni tega prikritega diktata iz ozadja, ki narekuje, da se je decembra treba združiti za vsako ceno in se iti pravljično družinsko vzdušje. Ker ti nihče ne diha za ovratnik, naj tistih nekaj prostih ur, ki jih imaš na razpolago, preživiš v družbi ljudi, s katerimi te sicer povezuje kri, a jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov že dolgo ne poznaš več.
Pogovarjala sem se s prijatelji in znanci in tako rekoč vsi so zadnje decembrske dni pobesnelo dirjali od trgovine do trgovine ter kupovali darila za ljudi, o katerih v bistvu ne vedo nič ali pa zelo malo. Trepetali so pred družinskimi božičnimi večerjami, ki jim ne pomenijo prav nič, brezhibno igrali svoje vloge, se smehljali ženam, s katerimi se nameravajo v kratkem ločiti, prenašali sorodnike, s katerimi so si pred kratkim skočili v lase, odvijali darila, ki jih prav nič ne potrebujejo. In čakali, da vse skupaj mine. Da se končna novoletna norija in se vrnejo v svoj vsakdan, ko bodo lahko spet to, kar so v resnici.
Priznam, vsako leto si želim, da bi decembra izginili iz Ljubljane, da bi mi bilo prihranjeno nepotrebno hitenje, nakupovanje, paberkovanje, prejemanje, dajanje, nasmihanje. Nikoli nisem marala ničesar početi na ukaz. In odkar pomnim, sem bila decembra prav zato, ker se od človeka pričakuje, da bo razpoložen, družaben in nasmejan, slabe volje. Čemerna. Nepripravljena na sodelovanje. Čudna.
Daril že dolgo ne kupujem več z užitkom. Moja hči ima vse, kar mora imeti. Še več. Ima tudi vse tisto, česar ne potrebuje, pa sva ji to kupila midva ali pa kdo, ki je slučajno prišel mimo. Vsako leto trpim, ko jo gledam pri odvijanju daril, s katerimi jo zasujejo prijatelji in znanci. Strga papir, na hitro pogleda, kaj je v paketu, vsebino odrine na stran in se posveti novemu darilu. In sploh ne reagira, ko prejeto kramo odnašam proč in jo spravljam za tiste, ki nimajo tako polne riti kot moj otrok.
Na srečo poznam ljudi, ki še nimajo vsega, kar je mogoče kupiti v trgovini. Ljudi, katerih otroci so še veseli barvic, žoge, sladkarij, hlač na korenček, toplih čevljev. Stvari, ki so moji hčerki in otrokom naših znancev in prijateljev nekaj povsem samoumevnega.
Vsako leto bolj sem hvaležna, da smo trčili skupaj na nekem križišču življenja in da so, ne da bi se tega sploh zavedali, postali moj kompas. Tisti, ki me ohranjajo normalno in me s svojim življenjem opozarjajo na to, kaj je v resnici pomembno. Mi dajejo vedeti, da nič ni samoumevno in da sem lahko že jutri jaz na njihovem mestu. Naj cenim tisto, kar imam in naj zato, ker imam vse to, kar imam, ne pozabim na tiste, ki nimajo take sreče.
Samo takrat, ko z možem in hčerko pripravljamo pakete za ljudi, s katerimi življenje ni bilo tako prijazno, kot je z nami, se veselim praznikov. Samo to, da vem, da bo naše skromno darilo nekomu vsaj za kakšen dan polepšalo življenje, me dela srečno. To daje bistvo mojemu potrošniškemu vsakdanu in me polni z novo, nepokvarjeno energijo.
Zato bi se v bistvu jaz morala zahvaliti moji dragi gospe Zdenki za vsa njena žalostna pisma. Ne da se ona zahvaljuje meni, ker nima in ker mora prositi. In prav zato, da bi v tej poplavi nesmislov znali izluščiti bistvo, vsem vam v tem letu, ki je pred nami, želim kakšno gospo Zdenko. Da znova prižge pravo lučko.

Vir: Jana
Značke: prazniki, stres, bistvo