Hanina učna ura
Naslov: Zakaj nam je ob pohvali neprijetno

Dan je bil zoprn, da bolj ne bi mogel biti in zaradi vse tiste sivine, ki se mi je ponujala ob pogledu skozi okno in je trajala že dobrih štirinajst dni, sem bila presneto sitna. Ždela sem za računalnikom in se trudila iz sebe spraviti kakšno kolikor toliko pametno misel, pa se nisem domislila prav ničesar.
Zazvonil je telefon. Skrita številka, se je pokazalo na ekranu. Na oni strani pa sila zgovorna in pomembna gospa, ki mi je že pred leti, ko sva si sedeli nasproti kot novinarka in intervjuvanka, prirasla k srcu. Očitno sem se tudi jaz njej takrat rahlo prikupila, ker mi je takoj zatem, ko sva opravili z uvodnimi pozdravi, razložila, da je pregledovala svojo beležko s telefonskimi številkami in naletela na moje ime. In ni mogla mimo moje številke in moje osebnosti in me je poklicala, kar tako, da me pozdravi in mi pove, da bere moje kolumne, da so ji všeč in da občuduje vse pogumne mame, ki se borijo za svoje otroke.
Besede so kar vrele iz nje, same take lepe, prijazne besede, in ker me je na tisti turobni ponedeljek doletelo toliko pozitivnega naenkrat, sem ostala brez besed. Sploh nisem vedela, kaj naj bi rekla na vse tiste pohvale in sem po nekajminutni tišini, ki to v bistvu ni bila, ker je gospa še kar govorila, spravila skupaj en plašen hvala. Ja, to je bilo vse, kar sem rekla, čeprav mi je usta pošteno vleklo na smeh in sem bila zelo vesela in tudi ponedeljek ni bil nič več tako siv.
Tudi v nadaljevanju mi ni šlo dosti bolje in sem dahnila še, joj, kako ste prijazni, pa sploh ne vem, kaj naj rečem, to pa je bil tudi moj skrajni domet. Kaj si je ženska mislila ob tako slabem besednem zakladu, ne vem, vem pa to, da sem potem, ko sem odložila slušalko, sama sebi rekla koza neumna, a ti znaš govoriti, ali ne.
Kaj dosti več o tem, da v bistvu ne znam reagirati na pohvalo, takrat pač nisem razmišljala. Sem se pa na to svojo nespretnost spet spomnila zadnjič, ko sem srečala znanko in sem na njeno pripombo, da redno bere moje kolumne, kot iz topa izstrelila: „A ti tudi?” Sem jo spravila v kar pošteno zadrego, se mi zdi, da je celo rahlo zardela. „Sem ti hotela samo povedati, da so mi zelo všeč,” se mi je začela opravičevati in sem ji bila prisiljena povedati, da je že druga tisti dan, ki me hvali, jaz pa sploh ne vem, kako naj se obnašam.
Potem sem to svojo vedenjsko nespretnost predebatirala še s prijateljico in sva ugotovili, da ima tudi ona težave s sprejemanjem pohval, in da medtem, ko ji nekdo govori, kako dobro je nekaj naredila, tako kot jaz bulji v tla ali pa v najboljšem primeru nekam za njegov hrbet. Da ji je v bistvu nerodno, pa čeprav ve, da je svoje delo res dobro opravila; a če bi jo kdo naravnost povprašal o tem, mu ne bi rekla, da je stvar naredila dobro, ampak bi rekla, da je ni naredila slabo.
Preverila sem še pri znancih, kako reagirajo na pohvalo, pa so mi skoraj vsi zaupali, da se, medtem ko jih hvalijo, počutijo skrajno neprijetno. Povedali so mi še, da se jim tako redko zgodi, da jih kdo pohvali, da sploh nimajo priložnosti, da bi se navadili na pohvale. Da pa jih pokritizira vsak, ki ima pet minut prostega časa in da se znajo s tovrstno pozornostjo že kar dobro spopadati.
Takole razsvetljena z rezultati interne raziskave sem začela razmišljati o tem, kako gladko gre meni pohvala z jezika. In sem ugotovila, da tudi težko. Da svojo hčerko sicer pohvalim, kadar si to zasluži, a bi lahko pogosteje našla razlog, da jo pocrkljam z besedami. Da tudi možu kdaj rečem, da je nekaj naredil dobro, a ne bi bilo prav nič narobe, če bi ga pohvalila še kakšen krat več. Pošteno sem morala pobrskati po spominu, da sem se spomnila, da sem enkrat novinarskemu kolegu poslala elektronsko sporočilo s pohvalo za uvodnik in da sem kolegici čestitala za dober intervju. A da bi kdaj žrtvovala toliko svojega časa, da bi dvignila telefonsko slušalko in nekomu povedala par prijaznih besed o njegovem delu, ne, česa podobnega ni v moji zbirki. In to ne zato, ker bi se bala, da bi bilo onemu na drugi strani neprijetno. Bolj zato, ker mi kaj takega sploh ne pride na misel. Pa čeprav vem, kako zelo prija, če ti kdo popiha na dušo.

Vir: Jana
Značke: pohvala, besede, raziskava, intervju