Prosila me je, naj ji pomagam najti točno določeno risanko med vsemi tistimi, ki jih ima na razpolago. Da zna to tudi sama, sem ji odgovorila, ker je res, da me pri rokovanju s tehničnimi napravami prekaša že kar nekaj časa. Pravzaprav se je zadnjič celo zgodilo, da mi je računalniško miško - najnovejši dosežek tehnike, ki me kar malo plaši - nežno vzela iz rok, mi pokazala, kako jo je treba prepogniti, da dela, jo spet zravnala, nato pa mi jo položila v roke in rekla: »No, zdaj pa poskusi sama. Saj bo šlo, ni težko.«
Držala sem daljinski upravljalec v rokah in se trudila kaj početi z njim, čeprav se mi ni niti sanjalo, kaj za vraga naj naredim. Mala mi je dajala nasvete, kaj bi bilo še dobro storiti, a se ne glede na to, koliko sva se trudili, na ekranu ni zgodilo čisto nič. Po kakšnih petih poskusih sem imela vsega skupaj dovolj in sem ji rekla, naj se gre raje igrat, ker so se verjetno izpraznile baterije, polnih pa nimamo več.
In sem se lotila svojega dela. Ta mala pa tudi. Nekaj časa je trajalo, preden sem dojela, da je doma nekam čudno tiho in da me mala prav nič ne kliče, naj ji pomagam pri kakšnih stvareh. Šla sem že proti njeni sobi, ko se mi je zazdelo, da se tam pri televizorju nekaj premika. Seveda je bila Hana. Na vseh štirih je preverjala kable, ki vodijo od televizije do vseh tistih naprav, v katerih so spravljeni filmi in risanke. Ravno sem prišla do nje, ko je enega iztaknila in kdo ve, kaj vse je že počela, preden sem dojela, da se moja hči ne vda tako zlepa.
Bila sem kar pošteno jezna nanjo in sem med pridigo o tem, da bi jo lahko stresla elektrika in bi umrla in bi bila potem oba z očijem zelo žalostna, kar pošteno dvignila glas.
Moja hči me je se samo molče opazovala, potem pa prav nesrečno rekla: »Ne povedat očiju.« Da mu bom seveda povedala, sem ji odgovorila, ker si z očijem vse poveva in je prav, da ve tudi to. »Prosim, ne mu povedat,« je mala poskusila še enkrat, in me pri tem tako nesrečno gledala, da me je že skoraj imelo, da bi ji rekla, da mu res ne bom. A sem ji potem še enkrat razložila, da to ne pelje nikamor, da si v naši družini vse povemo in da konec koncev to res ni neki ne vem kako velik greh, če je poskusila sama rešiti zadevo. Da pa sva v takih primerih huda nanjo, ker naju skrbi, da bi se ji kaj zgodilo, ker električni kabli in majhni otroci definitivno ne gredo skupaj.
Mož še ni prav stopil v stanovanje, ko mu je že razlagala, kaj je naredila, pa kako sem bila jaz jezna, ko je skušala rešiti zadevo in kako je zdaj prav nesrečna, ker je opravila že vse obveznosti in bi se ji prav prilegla kakšna risanka. Potem ji je še on prav po njegovo prijazno razložil, da mora vse električne kable pustiti pri miru in je bila zadeva rešena.
Hanina lekcija tistega popoldneva ni govorila samo o tem, da nekatere stvari pač niso za otroke, pa če se jim še tako zdi, da so sposobni delati z njimi. Pomembneje je bilo to, da je spoznala, da si s svojimi milimi prošnjami po ohranjanju raznih skrivnosti ne more ustvarjati prostora za manipuliranje z nama in da se bo hočeš nočeš morala naučiti igrati z odprtimi kartami.
Seveda bi bilo povsem vseeno, če bi njenemu očetu zamolčali, kaj se je zgodilo v tistih urah, ki sva jih preživeli sami, in tudi pridigo je bila že slišala od mene. Šlo je predvsem za to, da bi mala, če bi ji popustila, ustvarila prostor med nama z možem, neko področje, na katerem bi bila gospodarica ona. Tokrat bi v tej coni brez pravil odigrali igro z električnimi kabli, nekoč, ko bo starejša in bodo tudi težave in skrivnosti večje, morda kakšno težjo igro, ki bi lahko imela resne posledice za naše družinsko življenje.
Seveda pa tako ravnanje v takih in podobnih primerih terja miselno povezanost partnerjev. To, da oba razumeta, zakaj je treba tako igrati in zakaj se lahko iz takšnih nepomembnih incidentov, kot je bil naš, razvijejo velike težave. Kajti zelo hitro se lahko zgodi, da otrok, s tem ko v družinsko dinamiko vnese skrivnosti in tako starša na nek način loči, prevzame vladarsko žezlo v svoje roke. Velikokrat sem že videla male vladarje, ki so spretno barantali s skrivnostmi. In prav pri vseh so zgodbo začeli zapletati podobno nepomembni dogodki, kot je bil naš.

Vir: Jana
Značke: daljinec, kabli, oče, skrivnost