Oni dan so me poklicali s televizije, da bi jim povedala, kako jaz vidim pravljično življenje. Isti trenutek, ko so mi predlagali sodelovanje, sem od treme dobila tako mehke noge, da sem morala sesti; vem namreč, da mnogo bolje pišem kot govorim. Dopovedovala sem tisti prijazni ženski, ki redno bere moje pisanje in je zato tudi dobila idejo, da bi bila prav jaz tista pravšnja za modrovanje o življenju, da bo to čista polomija, pa se ni pustila zmesti. Niti malo ni silila vame, kot bi prej govorila z mojim možem in bi vedela, da me mora samo pustiti pri miru, pa se bom na koncu odločila natančno tako, kot se od mene pričakuje. Je pa pohvalila moje razmišljanje o življenju in me tako ujela past.
Čeprav me je bilo na smrt strah te nove izkušnje, sem na koncu rekla ja. Ja, tudi v kamero bom povedala, kaj si mislim o pravljičnem življenju. Strašno sem bila ponosna na to, da sem premagala strah pred javnim nastopanjem, in sem potem od ponedeljka do srede razmišljala bolj ali manj samo o tem, ali je življenje pravljica.
Najprej sem hotela reči, da ni. Ker v bistvu res ne verjamem, da se lahko lepega dne od nekje prikaže princ, te reši tvojega vsakdanjega življenja in ti pokaže nove, tebi dotlej neznane svetove. Sem namreč grozen realist, prepričana, da lahko svojo usodo spremeniš edino sam.
No, potem sem stala pred kamero in začuda nisem imela niti malo treme in sem novinarki začela razlagati o tem, da pravzaprav verjamem, da je življenje pravljica. Da vsak od nas živi svojo pravljico, le da se tega premalo zavedamo, ker smo tako zelo zaslepljeni z željo po tem, da bi bili princese, princi, kraljične in kraljeviči, da sploh ne znamo uživati v vlogah, ki nam jih je namenilo življenje. Da niti ne poskušamo iskati dobrih plati v vlogi Pepelke. Da ne pomislimo na to, da morda ne bomo srečni niti takrat, ko nam ne bo več treba prebirati graha in se nam bo uspelo prebiti na kraljevi dvor, ker se bo tam mogoče izkazalo, da sploh ni fino biti kraljica. Da je ta vloga strašno dolgočasna in brez prave vsebine, pa še polna obveznosti in pravil, ki ti omejujejo svobodo, čeprav se tako na prvi pogled zdi, da tam na vrhu, v kraljevskih dvorih, ne more iti nič narobe in da ti nihče nič ne more in da je to tisto, kar si moramo vsi želeti.
Potem sem ji govorila še o tem, da je včasih treba na novo spisati kakšno poglavje, takrat pač, ko se izkaže, da je življenje ubralo drugo pot, kot jo je predvideval scenarij. Vsi mi si lahko sami pišemo svoje pravljice. Jaz, na primer, ravnokar pišem novo poglavje, čeprav tega nisem imela v načrtu in četudi me je strah, kako se bo vse skupaj izteklo. In če se to novo poglavje ne bo dobro obneslo, bom napisala novega, pa če bo še to zanič, še enega in spet novega, če bo treba.
Tukaj mi je prišla na misel čudovita pesem Toneta Pavčka in ne morem si kaj, da je ne zapisala:
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova…
Za konec sem dobila vprašanje o srečnem koncu. Ali verjamem vanj, me je vprašala novinarka, in jaz sem rekla, da se mi zdi, da precenjujemo te srečne konce. Da smo tako zelo zazrti na konec poti in da toliko razmišljamo o srečnem koncu, da pozabljamo živeti tukaj in zdaj, da ne uvidimo, da smo mogoče že zdaj srečni in da bi bilo še več sreče preveč.
In ko sem že mislila, da je konec, je hotela vedeti, ali je moje življenje pravljica. Ja, sem rekla, in nisem niti za trenutek pomišljala, ko sem izstrelila ta odgovor. Pa čeprav se nekaterim mogoče zdi, da ni tako in da v bistvu živim tragedijo. A kot sem že rekla: sami si pišemo svoje pravljice. In prav vsi znamo pisati nova poglavja, le da se nekaterim to zdi preveč naporno. Ker je seveda lažje čakati na princa …

Vir: Jana
Značke: pravljica, Pepelka, tragedija, Tone Pavček