Priznam, da mi je srce bilo malo hitreje, ko sem stala pred tisto veliko hišo in razmišljala o tem, kaj mi bo prinesel ta dan. Na oni strani vhodnih vrat me je namreč pričakovala drugačnost, tako lepo zbrana na enem mestu, da me je kar malo stiskalo v grlu. Sto vprašanj se mi je podilo po glavi, od tega, kako bom reagirala ob pogledu na toliko ljudi s posebnimi potrebami na enem kupu, do tega, ali bom znala skriti vse tisto, kar se bo ob pogledu nanje zbudilo v moji glavi in srcu. Nič ne pretiravam, če zapišem, da me je bilo čisto majčkeno strah. Ne glede na to, da se vsak dan srečujem z drugačnostjo svoje hčerke, na večje doze takih in drugačnih posebnosti nikoli ne bom povsem pripravljena.
Ne morem zagotovo zatrditi, kaj bi se zgodilo, če bi tam stala iz zasebnih razlogov, razmišljam celo o tem, da bi si znala zadnji hip premisliti, a v bistvu to sploh ni tako pomembno, ker sem bila tam zato, da kot novinarka popišem življenje v skupnosti Barka; v njej živijo odrasli ljudje z motnjo v duševnem razvoju in tisti, ki želijo z njimi deliti svoje življenje.
Vstopila sem in ne bom napisala, da so se vsi strahovi v trenutku razblinili, ker to ni res in sem bila še vedno rahlo napeta. So se pa ti strahovi, ki domujejo v vseh nas in ki se jih nekateri nikoli niti ne skušajo otresti, prav počasi začeli topiti. S fotografom naju je sprejela gospa, za katero nisem bila povsem prepričana, kaj naj jo vtaknem, med stanovalce ali spremljevalce. Gledala me je malce nezaupljivo, a prijazno in ko mi je ponudila kavo, je bil led prebit. Izkazalo se je, da v Barki živi in da je prva oseba s posebnimi potrebami, s katero sem se srečala tisti dan.
Potem so tisti dopoldan moje življenje obogatili še številni odrasli ljudje z motnjo v duševnem razvoju, taki, s katerimi se je dalo poklepetati, in taki, ki so tako zelo umaknjeni v svoj svet, da je tako od zunaj in na hitro težko prodreti vanj. Kakšnemu se je med govorjenjem iz ust pocedila slina, da me je za trenutek prijelo, da bi vzela robec in mu jo nežno odstranila, a sem hitro premagala ta vzgib in pustila, da je šla svojo pot ter skušala v njem videti tisto, kar ga ne glede na drugačnost dela človeka. In to, kot se je izkazalo malo pozneje, zelo duhovitega, iskrivega človeka, s katerim je prav prijetno klepetati.
Na začetku sem se tako pri sebi še spraševala, kaj čutim in kaj počnem, opazovala sem svoje reakcije ob stiku z njimi in se trudila biti čim bolj naravna. Zatem sem pustila, da so šle stvari svojo pot, iskala bistvo, včasih zelo skrbno skrito za prvim vtisom drugačnosti, in je vse kar steklo. Nobene zadrege ni bilo več, samo še prijeten dan v družbi ljudi, ki jim tako imenovani normalni tako neradi damo priložnost pokazati vse tisto lepo, kar se skriva za včasih prav ponesrečeno fasado.
Če zdaj pomislim, kaj me je tisti dan najbolj skrbelo, je to bržkone to, da ne bi bila dovolj spoštljiva do teh ljudi. Da bi nehote začela uporabljati tisti ton in tiste besede, ki jih tako imenovani normalni tako radi uporabljamo v komunikaciji z drugačnimi. Način, ki sem mu včasih priča, ko ljudje govorijo z mojo hčerko. Ko rečejo, na primer, lepo vse popapaj, pa boš dobila liziko, čeprav je punca stara devet let in že zelo dolgo ve, da dojenčki papajo, ona pa že kar nekaj časa je.
Zdaj, ko tole pišem, kar slišim tisti ton, ki ga uporabljajo med pogovorom z njo in se mi kar naježi koža in me še zdaj prime, da bi jim nesramno zabrusila, da mala ni debil, tudi če ima oči malo po strani in malo počasneje razmišlja. Naj jo vsaj poskusijo spoštovati.
Nekoč mi je Vesna Godina v intervjuju povedala tole: »V šali dostikrat rečem - in ta šala ni daleč od resnice - da bi lahko tistega, ki bi zavestno kršil Mašino dostojanstvo, mirno lastnoročno zadavila, šla na policijo in odsedela dvajset let. Niti za trenutek mi ne bi bilo žal. Za to sem najbolj občutljiva in mislim, da bo tako do konca življenja.«
In zato, da ne bi komu nehote naredila tega, kar včasih drugi delajo moji hčeri, me je bilo tisto sredo pred Barko tako zelo strah. Čeprav sem danes vesela, da sem šla čez tisti prag in si dovolila opraviti test.

Vir: Jana
Značke: Barka, Vesna Godina, posebne potrebe, dostojanstvo