Že tistikrat, ko sem prebrala, da je Desa Muck preživela desetdnevni post, sem pomislila na to, da če zmore ona, najbrž zmorem tudi jaz. A ker sem nenehno lačna in se brez hrane začnem tresti, sem kar takoj nehala razmišljati o njem.
Potem sta se zadnjič prijatelja pohvalila, da je tudi za njima desetdnevni post. Z možem sva ju gledala kot kakšno božanstvo, to, da deset dni piješ zgolj sadne in zelenjavne sokove, je bilo za naju tisti hip nepredstavljivo.
»Kaj če bi tudi midva poskusila?« je vprašal mož, a sem ga zavrnila, češ, da česa takega nisem sposobna. A mi radovednost vseeno ni dala miru in sem začela brskati po spletu. In tisto, kar sem prebrala, mi je bilo všeč: ljudje so poročali o tem, kako krasno se počutijo brez hrane, lahki, polni energije in s povsem drugačnim pogledom na svet.
V soboto zvečer smo se s prijatelji ob francoski solati in pršutu krohotali tej zamisli in si s polnimi usti govorili, da imamo raje kakšen kilogramček več, kot da bi živeli brez hrane. Tudi v nedeljo smo dobro jedli, si za večerjo privoščili palačinke in še zvečer, ko me je mož spet spomnil na post, sem zatrjevala, da tako na glavo pač ne moreva skakati v vodo, ker da je treba teden dni pred postom jesti lahko hrano, ne pa francoske solate in podobne reči.
Nato je prišel ponedeljek, in ko sem pila svojo jutranjo obvezno kavo in grizljala toast, sem se kar tako mimogrede odločila, da poskusim. Da vidim, če lahko zdržim en dan brez hrane, sem si rekla, in tisti dan res nisem zaužila ničesar več. Pila sem razredčene sadne sokove in začudena ugotavljala, da še kar nisem zlezla skupaj in da ne glede na to, da sem telesu odtegnila hrano, še zmeraj veselo hodim naokoli. Popoldan sem možu sporočila, da sem uradno na postu, in je rekel, da se mi pridruži, takoj ko poje svoje makarone.
Ko je bil za menoj prvi dan, sem bila neznansko ponosna nase. V bistvu sem svoj cilj že dosegla - dokazala sem si, da lahko en dan zdržim brez hrane. Ob tem, da sem otroku skuhala kosilo in mu spekla palačinke in me niti enkrat samkrat ni zamikalo, da bi si obliznila prst.
Minil je drugi dan, brez krize, ki sem jo ves čas po malem pričakovala, pa tretji in četrti in jaz sem še kar funkcionirala. Presenetljivo. Treba je povedati sicer, da je življenje brez hrane neznansko dolgočasno, da imaš omejene družabne stike, da sva z možem skoraj umrla od smeha, ko sva iztiskala sok iz sveže špinače in potem tisto svinjarijo še pila pa da so nama strašno manjkali klepeti ob skupnih obrokih. Hrana res povezuje ljudi, sva spoznala v tistih dneh, in se veliko pogovarjala o tem, kaj vse si bova privoščila, ko bova spet jedla.
V petek zvečer sva nameravala iti na koncert, za katerega sva se bila domenila še pred to domislico o postenju, in ker imaš med postom dovolj energije ravno do kakšnih osmih zvečer, sva se v petek odločila, da bodo štirje dnevi za prvič dovolj. Tisti trenutek, ko je padla odločitev, da bova zvečer pred koncertom nekaj pojedla, sem postala tako lačna, da sem mislila, da se mi bo kar zmešalo. Zlivala sem vas sokove, pila čaj, ker me je noro zeblo, skušala sem ne razmišljati o hrani, pa ni čisto nič zaleglo.
Tiste banane, ki sem jih kupila zato, da si bom zvečer pripravila sadno kašico, sem gledala kot da so iz zlata, zdi se mi, da bi jih lahko pojedla kar z olupkom. In ko sva naslednji dan za kosilo jedla špinačo in krompir, sva bila po mojem najbolj srečna človeka na planetu.
Žal nisem doživela razodetja, nekakšnega drugačnega pogleda na svet, o kakršnem poročajo drugi, sem se pa fino prečistila in se znebila napihnjenega trebuha. Predvsem pa sem se naučila, da se res vse zgodi v glavi, kot radi rečemo. Da ko se nekaj odločiš, to tudi izpelješ. In da ko nisi več trdno prepričan o tem, kar počneš, zadeve začnejo drseti navzdol. Pa še, da se ljudje velikokrat podcenjujemo, da sploh ne vemo, kakšna moč se skriva v nas in kaj vse smo sposobni storiti in spremeniti, če se tako odločimo.
Ali kot pravi citat iz moje beležke, prepisan od ne vem že kje: »Junake in učitelje običajno iščemo zunaj sebe. Običajno še pomislimo ne, da smo mogoče sami zgled, ki ga želimo doseči.«

Vir: Jana
Značke: post, Desa Muck, krompir, zlato