Luj Šprohar je pisatelj. Kot sam v šali pravi, slepi nepismeni pisatelj. Čeprav se zna podpisati in se še spomni vseh črk, je vseh svojih pet knjig – šesto pripravlja – narekoval v diktafon in so jih potem drugi prenesli na papir. Vid je zaradi očesnega raka namreč dokončno izgubil pri osemnajstih, prej pa je večkrat oslepel delno, »po malem«, kot postopno potapljanje v temo opiše sam.

Luj Šprohar je tudi lastnik doktorata z naslovom Mehanizmi izločanja marginalnih skupin in državni uradnik, zaposlen na ministrstvu za zdravje kot vodja sektorja za zdravstveno varstvo ogroženih skupin prebivalstva.

Je pa Luj Šprohar tudi zakonski mož, oče dveh otrok, velik ljubitelj dobre glasbe, oboževalec kitare in klavirja ter častilec vsega lepega.

Človek, skratka, ki živi človeka vredno življenje.

Se še spomnite zadnje stvari, ki ste jo jasno videli?

Zadnja stvar, ki se je izrazito spomnim, je košarkarska tekma med Jugoslavijo in Ameriko maja 1970 v hali Tivoli, ko smo postali svetovni prvaki. To so moje zadnje jasne podobe. Toda to je zgolj spominski utrinek, ki mi ne predstavlja nič posebnega. Po tej tekmi je slika postala še bolj meglena in temna, počasi sem videl samo še sence, potem pa je ugasnilo tudi to, in le če sem se obrnil proti soncu, sem morda zaznal rahlo svetlobo. Na koncu niti tega ni bilo več, bil sem na dnu in takrat se je začela moja pot navzgor. Od tedaj, ko sem dokončno oslepel, je minilo skoraj 36 let in prav zaradi 36 let slepote lahko o njej govorim neobremenjeno, ker je čas že zacelil rane. Večina videčih misli, da je slepota nekaj strašnega in najbolj groznega, kar se človeku lahko zgodi. Seveda ne zanikam, da je zelo neprijetna stvar, predvsem pa zelo nepraktična, toda človek je bitje, ki se prilagaja in se lahko navadi tako rekoč na vse, tudi na slepoto.

Drži, da potem ko oslepiš, vid nadomestijo drugi čuti?

Ne, ne. Ko človek oslepi, nič ne nadomešča nikogar. Gre samo za to, da se ljudje, ki vidijo, slišijo, vohajo in tipajo, vsega tega ne zavedajo. Ko pa oslepiš, se začneš tega izraziteje zavedati. Začneš pač uporabljati to, kar ti ostane, vonj, tip, sluh. Izjemno se ti razvijeta občutek za občutek in čut za orientacijo, okrepi pa se ti tudi spomin, ker ga potrebuješ.

Kaj je to občutek za občutek?

To je generalni občutek, ki povezuje vsa čutila. Nekdo ima na primer lahko talent za igro, a če nima občutka za oder, za soljudi in za to, da se v trenutku znajde, če pozabi tekst, bo brez tega občutka izgubljen. Enako je pri nogometu, kjer je nekdo lahko zelo dober napadalec, a brez občutka za igro, za to, da v hipu ugotovi, kje je »luknja«, in strelja, ne bo nikoli naredil vrhunske kariere. Tistemu, ki tega občutka nima, v Zasavju rečejo hovdre, v Ljubljani štor, na Primorskem pa mona.

Nekje sem brala, da stvari »oddajajo« zvok, da na primer drevesa v različnih letnih časih oddajajo različne zvoke. Kakšno so vaše izkušnje s tem?

Čutila sicer lahko tudi prevaraš, a je res, da določene stvari najbrž oddajajo energijo. Jaz imam pri nekaterih drevesih občutek, da bi jih lahko objel, pri drugih pa tega občutka nimam. Ne vem natančno, zakaj je tako, ali so nekateri materiali toplejši kot drugi, ampak tako je. Enako je z mačkami. Če na primer mačka sedi na isti klopci kot jaz, najpozneje v eni minuti vstane in gre, tudi če jo pustim pri miru. Pes me ignorira, jaz njega tudi, konj pa praviloma pride sam k meni, če je le odvezan in ima dostop do mene. Zato imam konje zelo rad, mačk ne maram, do psov pa sem indiferenten.

Si na osnovi glasu ustvarite predstavo o človeku? Si poskušate predstavljati, kakšen je videti vaš sogovornik?

Slep človek si more in mora ustvarjati podobe. Sčasoma so občutki tako močni, da te ne prevarajo. Seveda pa to ne gre tako zlahka, kot si nekateri mislijo, ko ti rečejo: No, zdaj si slišal tega človeka, kakšen se ti zdi? Ko sem bil v procesu slepenja, sem nekajkrat prišel na očesno kliniko. Ljudi, s katerimi sem bil, nisem videl, ker sem imel krvavitev mrežnice. Ko so se mi čez nekaj časa oči sčistile in sem jih lahko videl, nisem bil nad nikomer razočaran ali presenečen, ker ni bil tak, kakršnega sem si predstavljal. Če bi dobil dvajset fotografij in bi bil na eni nekdo, s katerim imam že dolgo stik, bi ga nezmotljivo prepoznal. Žal pa tega ne morem dokazati.

Kakšno podobo si naslikate? Vas zdajle zanima, ali sem jaz svetlolasa, rdečelasa ali črnolasa?

Za običajen stik, tak, kakršen je med nama, to, ali ste vi blond ali rdečelasa, visoka ali nizka, vitka ali okrogla, ni pomembno. Za partnersko zvezo pa je, ker imaš s partnerjem tesnejši stik. Morda ne boste verjeli, toda tudi slepemu človeku je pomembno, kakšno barvo las ima njegova spremljevalka. Tega se sprva ne zavedamo, ker pač iščemo človeka, ob katerem se počutimo prijetno, sčasoma pa postanejo pomembne tudi takšne malenkosti, kot je barva las. Bral sem raziskavo, da se ljudje ne zbližujemo na videz, kar verjamem, ker bi potem moralo ostati skupaj dosti več ljudi. Baje partnerja bolj izbiramo po vonju. Tudi to verjamem, ker vem, da meni najbolj dišijo rjavolaske. Nočem reči, da mi druge ženske ne, ampak rjavolaske mi dišijo najbolj. Vonj je sploh zanimiva stvar. V zadnjem času sem bil na kar nekaj koncertih, in ko smo se gnetli pri vhodu, sem premišljeval, kako težko živim v zmešnjavi vonjav, ki niso več prijetne. Razmišljal sem, zakaj je tako, in ugotovil, da se današnja generacija dosti bolj parfumira, kot se je pred 40 leti. Po mojem mnenju ne samo zato, ker je na voljo več različnih umetnih vonjav, ampak zato, ker ljudje s parfumi zakrivajo umeten vonj, ki ga imajo zaradi umetne hrane. Ne jedo več repe in žgancev, ki ju je telo lahko stoletja predelovalo, ampak umetne stvari, na katere se odzove z vonjem. Potem sem tam na koncertu razmišljal tudi o vonju zadovoljnih in nezadovoljnih ljudi in ugotovil, da zadovoljni dišijo lepo, medtem ko imajo nesrečniki neprijeten vonj.

Mi, ki vidimo, tega ne vonjamo tako intenzivno. Zakaj?

Vam ni treba izostriti vonja, ker ga ne potrebujete tako zelo kot slepec. Tako kot meni ni treba vedeti, kako se daje inzulin, ker ga ne potrebujem, ali pa kako živiš z umetnim kolkom, ker ga nimam.

Je vaša partnerica rjavolaska?

Absolutno. Večina mojih partneric je bila rjavolasih, čeprav se je mednje »vrinila« tudi kakšna blondinka. Ampak to so bile bolj kratkotrajne zveze.

Kaj ima žena slepega človeka več od drugih žensk?

Veliko sem se ukvarjal s tem, zakaj ženska sploh vzame slepega moškega. Najbrž imajo take ženske v sebi veliko samaritanskega, mogoče imajo slabšo samopodobo ali pa razvitejšo srčno kulturo. Lahko pa se samo bojijo, da bi jih moški gledal, kako se starajo in kako hodijo z navijalkami po hiši. Veste, pri meni se žena ne stara v tem smislu, da bi jo spoznal kot mlado deklico, potem pa bi se mi z leti pred očmi postarala. Saj se vsi staramo, to ni noben tabu, ampak ženske nimajo rade resnice o svojem telesu. Razen če stvar, ki jo slišijo, tudi same tako doživljajo. Saj ne rečem, da je lahko ženska invalida kdaj tudi sita, ker mora narediti marsikakšno stvar, ki bi jo sicer moški, a po drugi strani ima ženska, poročena s slepim človekom, tudi prednosti. Ali se vidva s partnerjem, ko gresta na sprehod, držita za roki? Domnevam, da večinoma ne. No, midva se drživa. Zjutraj ob kavici vidva z možem bereta vsak svoj časopis, midva pa bereva istega sočasno, ker meni žena bere. In ko tisti, ki so z nama, to opazujejo, pravijo: Pa saj to je nekaj lepega. Mi pa tega nimamo. Ali pa rečejo: Madona, jaz svoje žene nisem držal za roko že 20 let. Zaradi slepote nastane kup drobnih, lepih navezav, zato mislim, da ženske, ki vzamejo slepega moškega, ne živijo nič slabše. Nekako dobijo celo dodatno izkušnjo, kako je živeti s slepim človekom. So pa seveda ženske in tudi moški, ki na sto kilometrov bežijo od vsakega invalida. Ampak saj vsak od nas beži pred kom.

Nekje sem prebrala lep stavek, ko žena reče možu: Težava ni v tem, dragi mož, da si ti slep, ampak da sem jaz postala nevidna. Se vam sanja, kaj je s tem mislila?

Hudiča, kaj pa je mislila s tem? Mogoče pogreša, da bi ji mož kdaj rekel, da je lepa. Ampak bi morala pogledati z druge strani, da njen mož tudi ne vidi tega, da je kdaj neurejena, in da ne vidi, kako se je njegova poskočna, naivna deklica postarala. Ženske nenehno potrebujejo pozornost in mogoče jim slepci res premalokrat dajemo vizualno potrditev. Jaz vam ne morem reči, kako dobro ste videti, ker bi bila to laž. Če pa bi se desetkrat videla, bi vam že lahko rekel, da ste dobre volje in da se vam je najbrž zgodilo kaj lepega ter da izžarevate pozitivno energijo. Slepec pač malo težje deluje, če človeka ne pozna in ni navajen nanj.

Koliko pa je slepemu človeku pomembno, kakšen je videti sam? Vas zanima, h kateremu frizerju boste šli in kako vas bo ostrigel?

Kar zadeva frizuro, je tako, da imam že 35 let bolj ali manj enako in na to ne dam kaj preveč. Vsake tri do štiri mesece mi frizerka lase za kakšen centimeter skrajša in enkrat na leto mi naredi trajno, da se mi ne mastijo preveč. Kot slišim, nisem ne vem kako siv, medtem ko imam brado menda že kar precej sivo. Pri oblačenju pa je tako, da bi mirno lahko šel na kakšno fino predstavo v kavbojkah, a me drugi prisilijo, da se moram obleči v obleko.

Sami izberete, kaj boste oblekli?

Ne, ne. Tehnično me ureja žena, to moram priznati. Ona skrbi za moje srajce, hlače in obleke. Obleka resda naredi človeka, vsekakor pa človeku ne da osebnosti.

Za tiste, ki vidimo, je videz povezan z identiteto. Kako je s tem pri slepih? Ste vi s slepoto izgubili identiteto?

Na identiteto videza ne dam nič. Prisegam na identiteto osebnosti. Res pa je, da ne maram neurejenih ljudi in da slišim, kadar je ob meni preveč izrazito debela ženska. Najbrž zato, ker se tudi ona ne počuti dobro v svoji koži. Zelo bi me tudi motilo, če bi mi nekdo povedal, da ima natakarica, ki me streže, tri centimetre dolge nohte. Skratka, raje vidim, če so ljudje urejeni. Ob sebi imam rad ljudi, ki imajo radi življenje in ki poskušajo iz njega čim več potegniti.

Je slep moški enakovreden partner?

Mislim, da ja. Saj ženska načelno moškega ne vzame zato, ker ta vidi, pa tudi slepega ne zato, ker je slep, ampak zato, ker ji ponuja sožitje, varnost ali pa kaj drugega. Oči v partnerskem odnosu ne igrajo nobene vloge.

Kateri so osnovni stereotipi nas, ki vidimo, o slepih?

Prvi je ta, da slepi pred seboj vidimo temo. To ni res. Večina vidi meglo, svetlo ali temno, mogoče kdaj tudi kakšne podobe, ki so imaginarno ustvarjene. Jaz včasih, če se dobro počutim, vidim modro nebo in zlate zvezdice. Če sem jezen, vidim takšno sliko kot na televiziji, kadar ni programa, tisti »sneg«, torej. Kadar sem potrt, je sneg temnejši. Drugi stereotip: če bi oslepel, bi se ubil. To tudi ni res. Ne poznam nobenega slepega človeka, ki bi se ubil, pa je v Sloveniji zelo malo slepih, ki jih ne poznam. Naslednji stereotip: da si, če bi bil slep, ne bi upal niti iz kuhinje do stranišča. To tudi ni res, je le strah pred slepoto. Jaz grem lahko kamor koli na svetu sam, če le imam denar, voljo in čas. Stereotip je tudi to, da ljudje mislijo, da jih boš prepoznal po glasu, tudi če jih srečaš pet let po tistem, ko si jih nazadnje videl, in to po možnosti v mestu ali gostilni, kjer je polno motečih dejavnikov. Nekoč se mi je zgodilo, da me je nekdo ustavil sredi ceste in naredil cel teater, ker ga nisem takoj prepoznal po glasu. Počakal sem dan ali dva, ga zvečer poklical po telefonu in ga začel hecati, ali ve, kdo ga kliče. Ni in ni mogel ugotoviti, kdo sem, in toliko časa sem ga hecal, da me je nekam poslal. In ko sem mu končno povedal, je rekel: Ja, zakaj pa takoj ne poveš. Odgovoril sem mu, da bi tudi on meni na cesti lahko povedal, kdo je. Radio in telefon sta slepim zelo blizu, ker sta oba slepa.

Bi rekli, da se do slepih vedemo, kot da so prizadeti, in da jim ponujamo pomoč, še preden jo sploh pričakujejo?

Ljudje imajo slabo vest do tistih, ki ne vidijo, zato včasih ponujajo pomoč tudi takrat, ko je slepi ne potrebuje. Občutek prizadetosti pa je samo prevelik odmerek usmiljenja, ki ga ljudje nosijo v sebi in ga ponujajo tistim, za katere mislijo, da ga potrebujejo. Ampak jaz ne potrebujem nobenega usmiljenja.

Se spomnite kakšnega primera, ko vam je kdo hotel pomagati ob nepravem času?

Ne gre za nepravi čas, ampak za nepravi trenutek. To, da mene, stokilogramskega dedca, stara mamca dviguje na prvo stopnico avtobusa, je gotovo pomoč v nepravem trenutku. Mene je treba samo usmeriti v pravo smer, pa si bom že sam pomagal. Moje mišice so zdrave, imam zanič oči. Težava je tudi v tem, da ti ljudje, ko jih vprašaš za smer, rečejo: Pojdi tja. Kaj pomeni tja? Meni nič. Zame ni to noben podatek. Za slepega človeka je zoprno tudi takrat, ko ljudje zavpijejo: Pazi! Slepemu to spet nič ne pomeni, ker ne ve, česa se mora paziti. Ko je slepec na cesti, mora namreč stalno paziti, ker je lahko vsak napačen korak zanj usoden. Tedaj je bolje pristopiti k človeku in ga vprašati, ali hoče čez cesto, in mu pomagati šele, če je odgovor pozitiven. Za slepega je pravi podatek to, da je kolo parkirano čez pločnik ali pa da je pred njim stopnica gor ali dol. Ljudje morajo slepcu ponujati vid, ne pameti ali mišic. Včasih obstanem za trenutek, ker moram kaj vzeti iz žepa, in me ljudje sprašujejo: Ali ste se izgubili? Kam pa greste? Ja, ali vi veste, na kateri ulici ste, jih vprašam in potem mi rečejo, da morajo pogledati. Pomoč mi torej ponujajo ljudje, ki še sami ne vedo, kje so. Če bi mi hoteli pomagati, bi mi morali povedati samo to, v kateri smeri je proga ali pa kje je Celovška cesta. Saj se včasih tudi izgubim, ampak ni nobene panike, ker se takoj spet znajdem, saj se orientiram po soncu, vetru, gibanju zraka, hrupu ali ljudeh.

Če bi vam zdaj na primer rekla, da s Štefanove ceste pojdite na Prešernovo, bi se znašli? Bi takoj vzeli palico in se odpravili na pot ali bi potrebovali pomoč?

Takoj bi šel, in to brez spremljevalca. Tega bi potreboval samo, če bi šel v kakšen velik trgovski center. Tam je tak hrup, da se ne morem orientirati in ne morem biti samostojen. Res pa je tudi, da teh trgovin ne poznam, ker raje kupujem v majhnih, saj se bolje znajdem.

Palica je podaljšek mojega telesa … Ko jo držim, se sploh ne zavedam, da jo držim … Take in podobne pripovedi slepih o razmerju s palico je mogoče brati. Imate tudi vi do nje podoben odnos?

Absolutno je palica podaljšek telesa. Podaljša ti vid. Potipa ograjo, rob pločnika, luknjo pred tabo, predvsem pa ljudem pove, da je v njihovem okolju slepec, ne pa pijanec ali nekdo, ki ima težave z orientacijo. Palica je inštitut sporazuma med ljudmi in označuje slepega kot slepega. To je zelo pomembna zadeva. Dokler nisem mogel sprejeti palice in sem hodil naokoli brez nje, so me ljudje prepoznavali kot kaj drugega, in to ni bilo v redu. Ampak v začetku procesa slepote sem se palice otepal, bil sem v zadregi, ker sem mislil, da me bo diskvalificirala, da mi bo vzela identiteto moškega. Sčasoma sem ugotovil, da to sploh ni res in da mi jo kvečjemu daje, ker me naredi bolj suverenega. Samo če sem suveren, se lahko posvetim drugim stvarem.

Je palica enaka palici ali se razlikujejo med seboj?

Med njimi so velike razlike. Imamo take v enem kosu in zložljive. Te so še posebno fine, ker jih lahko zložiš in daš v žep. Dele med seboj povezuje trak, ki mora biti malo namazan, da je palica prožnejša. Jaz sem s svoje odstranil gumo, ker je bila težka 12 dekagramov in se mi je zdelo brez zveze, da bi s seboj nosil odvečno težo. Palica je skratka izrazito dober pripomoček.

In če bi jo izgubili, bi bilo podobno, kot če bi spet oslepeli?

Ja, res je. Brez nje sem izredno nebogljen in ne grem niti okoli hiše. Nanjo sem navezan in mogoče je tudi palica že malo odvisna od mene.

Kaj je huje, biti slep od rojstva ali videti in oslepeti?

Vprašanje je, kaj je bolje. Mislim, da gre za to, kako človek slepoto jemlje. Nekateri pravijo, da je bolje, če pozneje oslepiš, ker imaš tako realno podobo sveta, veš, kaj je ptica v letu, kakšen je sončni vzhod ali zahod, vidiš neskončnost morja. Nekateri pa pravijo, da tega niso nikoli poskusili in zato tega ne pogrešajo. Jaz sem videl 18 let, preostalo obdobje ne vidim in mislim, da je prav, da se je zgodilo tako, kot se je. Ampak tudi tisti, ki so slepi od rojstva, tako mislijo. Slepoto od rojstva in to, da oslepiš pozneje, je težko primerjati, ker ne vemo, kako si tisti, ki je slep od rojstva, predstavlja ptico v letu. Ne vem, kako, vsekakor pa ne tako kot tisti, ki vidijo. Arabska bajka pravi, da je nekoč živel kralj, ki se je včasih šel bolj grobe hece in je slepcem dal potipati slona. Toda enim je dal potipati rilec, drugim nogo in tretjim rep. Tisti, ki so tipali nogo, so rekli: Aha, slon je tak kot steber. Tisti, ki so tipali rilec, so rekli, da je tak kot kača. Tudi pri slepih je torej vse odvisno od tega, kako stvar »vidijo« oziroma otipajo.

Se ti svet, ko oslepiš, skrči?

Na začetku absolutno. Skrči se ti skoraj na točko nič, na točko obupa in brezizhodnosti. A ko se ti začne odpirati, se tako širi, da je na koncu trikrat širši, kot je bil na začetku. Če bi meni nekdo leta 1970, ko sem dokončno oslepel, rekel, kaj vse se mi bo zgodilo v naslednjih 35 letih, bi mu rekel, da je vredno živeti, če se mi bo zgodila samo polovica tega, kar mi je napovedal. Skratka, slepi nismo nobeno čudo. Tako kot niso čudo tisti, ki izgubijo lase ali pa potenco. Vsi živimo z drugačnostjo, ampak nekatere so opaznejše kot druge.

Kaj bi naredili, če bi vam nekdo vrnil oči?

Če bi mi nekdo vrnil oči, bi šel pogledat nekatere ljudi iz svoje preteklosti, ki sem jih spoznal po oslepitvi. Rad bi na primer videl, v kakšne ženske sem bil zaljubljen kot najstnik. Ne bi pa rad videl, kakšne so zdaj.

Sprašuje: Branka Grujičić

Ženska v principu moškega ne vzame zato, ker ta vidi, pa tudi slepega ne zato, ker je slep, ampak zato, ker ji ponuja sožitje, varnost ali pa kaj drugega. Oči ne igrajo v partnerskem odnosu nobene vloge.V začetku procesa slepote sem se palice otepal, bil sem v zadregi, ker sem mislil, da me bo diskvalificirala, da mi bo vzela identiteto moškega. Sčasoma sem ugotovil, da to sploh ni res in da mi jo kvečjemu daje, ker me naredi bolj suverenega.Če bi mi nekdo vrnil oči, bi šel pogledat nekatere ljudi iz svoje preteklosti, ki sem jih spoznal po oslepitvi. Rad bi na primer videl, v kakšne ženske sem bil zaljubljen kot najstnik. Ne bi pa rad videl, kakšne so zdaj.Absolutno je palica podaljšek telesa. Podaljša ti vid. Potipa ograjo, rob pločnika, luknjo pred tabo, predvsem pa ljudem pove, da je v njihovem okolju slepec, ne pa pijanec ali nekdo, ki ima težave z orientacijo.

Sorodni članki:

• 12. Hanina učna ura: Zakaj se bojimo neznanega

Vir: Ona