Rekla sem, da bom na hitro skuhala kosilo, ker je že pozno in smo vsi trije hudo lačni. »Ti bom pomagala,« je rekla moja hči in si začela zavezovati predpasnik. »Saj ni treba,« sem ji odgovorila, pa je vztrajala, da mi želi pomagati, in ker se je tako odločila, je tako tudi bilo. Skušala sem jo prepričati, da bo kosilo nared veliko hitreje, če bom v kuhinji sama, pa se ni dala odgnati in sem bila prisiljena popustiti.
V velik lonec sem nalila vodo in ga hotela postaviti na štedilnik, pa je mala rekla, da bo to naredila ona. Pojasnjevala sem ji, da je lonec, poln vode, veliko pretežek zanjo in da se lahko polije, a je kar vztrajala pri svojem, tako da sva zaradi prerekanja izgubili kar nekaj dragocenih minut. Nato je želela mešati čebulo in sem morala stati zraven, da si ne bi vsega skupaj stresla v naročje, glede na to, da jo je zanimalo še sto stvari naokoli in je bila z mislimi nekje daleč stran.
Na koncu sva se le zedinili, da bo narezala solato, čeprav zavoljo tako lahke naloge ni bila niti malo srečna. Kapljalo je in curljalo na vse strani, da sem se komaj zadržala, da nisem vzela v roke cunje in začela brisati po tleh. In kosi solate so bili kljub natančnim navodilom o velikosti tako veliki, da bi jih človek le težko spravil v usta. Ampak mala je neskončno uživala, da mi lahko pomaga, in zato sem se delala tudi jaz, da mi je v neznansko veselje, da imam v kuhinji pomočnico, čeprav je bilo veliko bolj res to, da bi vse skupaj veliko raje in hitreje postorila sama ter se po opravljenem delu počila na kavč.
Seveda bi bilo normalno, da bi prekipevala od sreče, ker imam tako pridno hčer, ki je samoiniciativno pripravljena poprijeti za delo, a je žal tako, da se za pomoč največkrat odloči takrat, ko se mi najbolj mudi in ko bi vse skupaj rada opravila na hitro. Nekaj časa sem mislila, da sem edina mama, ki ji gre včasih na živce, da ji otrok želi pomagati pri gospodinjskih opravilih, potem pa sem po pogovoru s prijateljicami ugotovila, da še zdaleč nisem edina. In zadnjič sem zelo podoben primerek našla v knjigi Anica in materinski dan izpod peresa odlične Dese Muck. S Hano sva jo brali v postelji, malo je brala ona in malo jaz, in nekje na peti strani sem se začela na glas smejati, ker je tista mama v knjigi sumljivo spominjala name.
Zgodbica namreč govori o tem, kako je Anica nekaj dni pred materinskim dnevom sedela za kuhinjsko mizo in opazovala mamo, ki je kuhala kosilo.
»Mami, a ti lahko kaj pomagam?« jo je vprašala Anica. »Oh, Anica, ni treba, vsak čas bom gotova. Pa še roke imaš umazane …« je rekla mama.
»Takoj si jih umijem! Bom jaz do konca zamesila testo!« je goreče dejala Anica.
»Veš kaj, zdajle res nimam časa, da bi te učila mesiti testo,« je odvrnila mama že nekoliko razdraženo.
»Daj no, mami,« je moledovala Anica.
»Drugič!« je odločila mama. »Ti rajši beri ali pa delaj nalogo!«
In potem nam duhovita Desa postreže z razlago, da je Anica zaslutila, da žrtvovanje mami veliko pomeni in da se ga ne bo tako zlahka odrekla. Za to je, piše Muckova, kmalu dobila veliko dokazov.
»Ali ti lahko vsaj zlikam perilo?« je vprašala.
»Joj, ljubica. Lepo od tebe, ampak bojim se, da se boš opekla!« je mama zmajala z glavo.
»Kaj pa perilo? Lahko ga vzamem iz pralnega stroja in ga obesim!«
»To pa sploh ne!« se je zavzela mama.
»Same rjuhe so! Pretežke so zate, lahko dobiš pruh!«
Bog ve, koliko pruhov je mama že dobila namesto nas, je pomislila Anica. In tako naprej v tem duhovitem stilu, eno tako zoprno ogledalo za mame, pravzaprav. Tak opomnik, da bomo morda še pravočasno spoznale, da smo včasih čisto same krive, da se utapljamo v delu. In da pogosto svojim potomcem že čisto na začetku in povsem nevede ubijemo veselje do dela.

Vir: Jana
Značke: Desa Muck, delo, pralni stroj, kosilo