»Mami, lahko gremo same v trgovino?« je vprašala osemletnica in njena mama se je vprašujoče zazrla vame. »Kar ti se odloči,« sem odgovorila in kmalu zatem jim je dala dovoljenje za odhod. Dodala je še nekaj opozoril, naj pazijo na cesti pa ena na drugo, se izogibajo vode in tujcev, ter jim izročila denar za sladoled. Potem so šle. Dve osemletnici in deklič, star šest let.
Bila sem mirna. Pa ne zato, ker bi tako brezpogojno zaupala svojemu otroku, ampak zato, ker mi je znanka razložila, da njihovi dve večkrat sami pošlje v bližnjo trgovino. Da se jim ne more nič zgoditi, mi je zagotovila, ker njihovi hčeri domačini poznajo in bi jima takoj priskočili na pomoč, če bi šlo kaj narobe. Nato sva se zleknili vsaka v svoj naslonjač in prvič, odkar smo prišli na obisk, spregovorili nekaj stavkov, ne da bi naju kdo prekinjal s pritožbami v stilu: mami, Hana me sili, da oblečem krilo; mami, ona me je pa zaprla iz sobe; mami, vzela mi je igračo.
Minilo je kakšne pol ure, ko sem prvič pomislila na male tri, ki se same potikajo po kraju, a sem misel potisnila nekam na stran in uživala v prijetnem vzdušju. Po kakšni uri nisem bila več tako mirna in sem začela spraševati znanko, če se ji ne zdi, da bi morale biti punce že nazaj. »So si pač vzele malo časa zase,« je rekla in sem za nekaj časa spet obmolknila.
Ko jih tudi po uri in pol še ni bilo, se me je polotil takšen nemir, da nisem mogla več niti sedeti. Nemirno sem hodila naokoli, le na pol poslušala znanko, kaj mi pripoveduje, in nenehno kontrolirala, če se dekleta morebiti niso že vrnila. »Zdaj si še mene naredila živčno,« je bila znanka kar rahlo nejevoljna. In je tako mimogrede vprašala: »Ti, kako pa kaj vaša plava?«
Mislila sem, da se bom onesvestila, ko sem se spomnila, da pot do trgovine vodi ob jezeru in da bi se male glede na vročino lahko odločile za kopanje. Kajti naša je sveto prepričana, da zna plavati, čeprav po nekaj zamahih potone kot kamen.
Po dveh urah nisem več zdržala. »Grem pogledat, kje so,« sem naznanila in se zakadila proti vratom. Prvič, odkar sem mama, me je zagrabila takšna panika, da bi najraje planila v jok. Samo da jo vidim, pa bo vse v redu, sem ponavljala sama pri sebi in s pogledom prečesavala obalo, kjer se je kar trlo kopalcev.
Prišla sem do igrišča. Nekako se mi je zdelo, da jih bom našla tam. Na hitro sem pregledala prizorišče, ampak treh majhnih punčk ni bilo videti nikjer. »Vam lahko pomagam?« me je vprašala blagajničarka in tisti hip, ko sem zajela sapo, da bi ji odgovorila, sem jih zagledala. Kot kakšne najstnice, mi je šlo skozi možgane.
»Njih iščem,« sem izdavila in mi je ženska razložila, da so strašno pridne, da so se pred mojim prihodom streljale, zdaj pa pohajkujejo naokoli in se zabavajo. »Moram reči, da zelo zelo pazita na vašo hčerko,« je dodala. »Potem jih bom pa kar pustila,« sem se odločila in se hitro oddaljila, da ne bi zmotila prijateljske idile.
Ko so se vrnile, so kar žarele od ponosa. Tudi naša mi je razložila, da je bilo ful kul, ker so bile same. To, da sva bili mami v skrbeh, kje hodijo toliko časa, je bilo seveda obrobnega pomena, pomembneje je bilo to, da so okusile svobodo, življenje brez nadzora staršev, samostojnost.
Da v mestu ne poznam človeka, ki bi osemletniku dovolil, da se dve uri sam potika naokoli, sem razložila znanki. In še, da otroka na vasi bistveno lažje in prej samega spustiš v svet, ker veš, da ga ljudje poznajo in mu bodo pomagali, če se bo pokazala potreba. Da jaz svojo sicer pošljem samo v pekarno za vogalom, ker vem, da jo tam poznajo, a če bi se ji nekje na poti tja zazdelo, da zavije drugam, da si ogleda, kaj se dogaja tri ulice levo, bi bila že tujka. Nihče več je ne bi poznal in nihče me ne bi mogel obvestiti, če bi se ji kaj zgodilo. Tako drugače je to v mestu. Toliko več ljudi sicer, a večinoma takih, ki se brigajo le vsak zase.
»Kar navadi se na to,« mi je naslednji dan rekla prijateljica, ko sem ji razlagala travmatično izkušnjo, »tisti trenutek, ko se začne otrok trgati od tebe, nisi nikoli več miren. Pa sploh ni pomembno, ali živiš v mestu ali na vasi.« No, mogoče je trganje vezi v manjšem okolju vseeno malo lažje.

Vir: Jana
Značke: otrok, samostojnost, jezero, trgovina, svet