»Naslednjič, ko bom koga jemal v službo, ga bom na uvodnem razgovoru vprašal tudi, kaj je kot dijak počel med počitnicami,« je bentil mož, potem ko je imel za seboj nekaj neuspešnih pogovorov s kandidati za prosto delovno mesto. Moj vedno optimistični soprog je razočaran prišel do spoznanja, da današnja mularija nima več nobenega odnosa do dela pa da večino zanima samo plača, to, kaj bodo delali, da si jo bodo zaslužili, pa niti malo ne. Potem sva skupaj ugotovila še, da so kljub temu, da so popolnoma brez izkušenj, prepričani, da so samo zato, ker imajo diplomo, nekaj najboljšega, kar se delodajalcu lahko zgodi v življenju, in da niso pripravljeni narediti niti pikice več, kot od njih zahteva pogodba.
Oba seveda veva, da obstajajo tudi taki, ki delo še cenijo in so pripravljeni začeti na dnu, da bodo nekega dne obogateni z izkušnjami prilezli na vrh in bodo zato, ker bodo vedeli, kako težko je zaslužiti denar, tega znali ceniti, a so vsaj po najinih izkušnjah v manjšini. Delo preprosto ni več vrednota, ki bi jo bilo moderno ceniti.
Zadnje čase smo se s prijatelji veliko pogovarjali o počitniškem delu in moram priznati, da sva se po koncu vseh teh govoričenj počutila kot dva fosila, ki ju je že zdavnaj povozil čas. In to zato, ker vztrajava na stališču, da si lahko polnoleten otrok sam zasluži denar za počitnice, namesto da njegovi starši najemajo kredite in si sposojajo denar, da ja ne bo preživel kakšnega dneva doma. Da lahko julija dela in si potem avgusta s prisluženim denarjem privošči oddih.
Prav neverjetno je, kakšne izgovore uspejo najti starši za svoje včasih že polnoletne otroke, ko jim govoriva o tem, da počitniško delo otrokom koristi, ker lahko vidijo in doživijo, kaj pomeni hoditi v službo in služiti denar, opravljati eno in isto delo, in to vsak dan, tudi takrat, ko te boli glava ali pa imaš menstruacijo in bi se najraje zleknil na kavč.
Saj je celo šolsko leto garal in se trudil, zdaj pa naj se dobro spočije, da bo septembra zmogel vse napore, ki jih prinašajo šola in vse tiste dejavnosti, ki si jih je nagrmadil na glavo, nama govorijo. Pa da je menda povsem nemogoče najti delo, da to uspe le tistim z zvezami, kar je sicer precej res, a sem prepričana, da ni povsem nemogoče, če le imaš voljo in pogum, da poskusiš. Ter da bodo tako morali delati vse življenje in ni prav nobene potrebe, da že tako zgodaj začnejo spoznavati, kako kruto zna biti včasih življenje.
In se odpovedo svojemu dopustu, če je treba, samo da se bo mulc dobro spočil in bo med šolskim letom lahko izpolnjeval pričakovanja svojih staršev.
Ob vsem tem samo zmigujeva z glavo in jim zadovoljna stresava iz rokava svoje počitniške zgodbe. Delovne, seveda, ker sva šla oba prvič delat že po koncu osmega razreda, torej takoj, ko sva bila dovolj stara, da nama je bilo sploh dovoljeno delati. Finta je bila seveda v tem, da nama starši niso mogli nuditi vsega tega, kar lahko starši danes ponudimo svojim otrokom, pa tudi v tem, da sva želela imeti svoj denar. Ker je tisti, ki ga zaslužiš sam, nekaj povsem drugega od onega, ki ti ga dajo drugi. Do tistega, ki ga zaslužiš sam, imaš povsem drug odnos, ker veš, kako težko je bilo priti do njega. Ampak, saj pravim, midva sva očitno fosila.
Vsakomur, ki me hoče poslušati, razložim tudi to, da je bilo zame, ki sem bila bolj vesele narave, počitniško delo dobro tudi zato, ker mi je v tistem mesecu dni, ki sem ga preživela v proizvodnji, postalo kristalno jasno, da se bo treba učiti, ker si tega, kar me je zaposlovalo julija, res ne želim početi vse svoje življenje. Potem sem si v tem času tudi krepila karakter, se učila postaviti sama zase, ko so se redno zaposleni spravili name in mi nalagali dela, ki bi jih sicer morali opraviti sami. In se ob tem učila zapreti kljun v pravem trenutku, kdaj tudi požreti cmok in opraviti naročeno, čeprav sem vedela, da to, kar mi delajo, ni pravično. Same take stvari, ki ti kasneje v življenju pridejo še kako prav. Izkušnje, ki jih na morju pač ne moreš dobiti.

Vir: Jana
Značke: počitnice, delo, izkušnje, denar