Resda so počitnice čas, ko naj bi bili otroški možgančki na paši - in pri naši trenutno definitivno so -, pa vendarle se mi zdi, da ne bo napak, če malo pomodrujem tudi o tem, kako svojemu otroku vliti potrebno samozavest. O tem, kaj mu reči, ko ti trdi, da nekaj zna, ti pa veš, da to ni res. Tovrstne misli sem razpredala zadnjič, ko mi je hči rekla, da zna plavati in je to tudi resno mislila, potem pa je po nekaj zamahih potonila kot kamen. Čeprav je popila kar nekaj vode, njena samozavest zato ni bila nič manjša in me je še naprej prepričevala, da plavanje zanjo že dolgo ni več problem.
Podobne bitke sva bili skoraj celo šolsko leto. Takrat je bila namreč prepričana, da zna že dobro brati in pisati. Seveda to ni bilo povsem res, je pa še danes čista resnica, da izjemno rada bere. A takrat je bilo z njenim branjem tako, da je črke sicer že prav dobro povezovala v celoto, ji je pa do trenutka, ko lahko kot starš rečeš, da tvoj otrok bere, manjkalo še nekaj vaje.
Ampak mi na tem področju s svojim vztrajanjem, da zna brati in naj jo že neham sekirati z nenehnimi treningi, še ni povzročala skrbi. Vidno je napredovala in vse je kazalo, da ji umetnost branja kmalu ne bo nič več tuja. Moja znamenita rdeča lučka, ki zganja preplah takrat, ko drugi sploh še niso zaznali nevarnosti, se še ni prižgala.
Mi je pa že nekaj časa utripalo pri pisanju. Mala je namreč samoiniciativno presodila, da zna tudi pisati. Kar pa sploh ni bilo res, pa če si je to še tako silno želela. Res je bilo le to, da ni slišala dobro, iz katerih črk je sestavljena beseda - ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker res ni slišala oziroma je slišano v možgane procesirala malce drugače kot mi (sladke male skrivnosti Downovega sindroma pač). Tako je lahko bil njen zapis kakšne besede precej daleč od pravilnega, a se je bila kljub temu pripravljena na žive in mrtve skregati, da je natančno tak, kot mora biti.
Tako smo v drugem razredu osnovne šole torej prišli do točke, ko sva morala razmisliti o tem, kako bova svojemu otroku razložila, da je čisto lepo, pravzaprav zelo vzpodbudno, da se primerja s sošolci, a da mora hkrati razumeti, da eni zmorejo več in drugi manj. Pa da eni hitreje pridejo do cilja kot drugi, a so na koncu vsi tam, da vsi pritečejo čez ciljno črto.
Ko drugačnega otroka takole vržeš v svet tako imenovanih normalnih, ga seveda moraš opremiti z določeno dozo samozavesti. Ga narediti tako prepričanega samega vase, da se lahko spopada z nejevernimi Tomaži. In s tem, ko mu govoriš, da je lep, pameten in ne vem kaj še vse, ga lahko mimogrede narediš tudi nekritičnega, preveč samozavestnega in nerealnega. Nimam pravega odgovora na vprašanje, kje je prava mera in kako se izogniti tej pasti, po moje moraš preprosto delati tako, kot čutiš in sproti korigirati napake.
Vem pa to, da midva svoji hčerki nikoli nisva govorila, da nekaj zna, če tega v resnici sploh ni znala, in da ji nikoli nisva vzbujala lažnega občutka veličine, v smislu, res si dobra, v bistvu celo najboljša. Ji pa še danes vsako jutro poveva, da je lepa, za naju najlepša punčka na tem planetu, in da je pametna, a da bo pametna še bolj, če bo v šoli in v življenju nasploh poslušala in se učila.
Tako tanka je ta črta, po kateri se sprehajamo, ko vzgajamo in skušamo otroka pripraviti na vse preizkušnje, ki ga čakajo v življenju. Tisti otroci, ki jim gre učenje zlahka od rok, seveda nimajo težav s samopotrditvijo in tudi njihovi starši najbrž ne takih težav, kot jim imamo mi. Vsi tisti roditelji, katerih otrok se srečuje s to problematiko, pa se ukvarjamo z vprašanjem, kako pluti v teh občutljivih vodah, da ne bomo s svojim ravnanjem in reakcijami v otroku ranili tiste nežne bilke, imenovane samozavest, a da je hkrati ne bomo negovali tako zelo zavzeto, da se bo razrasla čez vse razumne meje.
Zato o šoli razmišljam tudi med počitnicami. Da bom lahko hčeri naslednjič, ko bo trmasto vztrajala, da zna, pa to ne bo res, pomagala. Da ji bom lažje razložila zapletene skrivnosti življenja. Do prvih spopadov pa se ukvarjamo s pašniki.

Vir: Jana
Značke: učenje, samopotrditev, samozavest, branje