»Škoda, da nisva vzela Hane zraven,« sem rekla možu, ko sem na sedežu ob svojem zagledala deklico, še mlajšo od najine hčere. Ura je bila resda osem zvečer in predstava se sploh še ni začela, varuška pa je Hano prav v tem trenutku najbrž prepričevala, da je čas za odhod v posteljo, ker ima naslednji dan pouk, a se mi je vseeno zdelo, da ne bi bilo narobe, če bi mala videla vse to, kar se je obetalo nama z možem - predstavo Zapelji me, v kateri zdravi plesalci plešejo s tistimi na invalidskih vozičkih.
Sama sem jo enkrat že videla, zato sem vedela, kaj lahko pričakujem, in to pot sem uspela zvabiti zraven še moža. Da bi s seboj vzela tudi Hano, nisem niti pomislila, čeprav bi morebiti morala, glede na to, da mi je kakšen dan pred prestavo ob pogledu na deklico na invalidskem vozičku iz sosednjega bloka šepnila na uho: »Glej, mami, ona je še dojenček.«
Samo molila sem, da je dekličina mama ni slišala, ker je bilo ob njeni ugotovitvi neprijetno celo meni. Deklica, ki si jo je moja hči podrobno ogledala in med drugim ugotovila tudi to, da ima na glavi kapo, čeprav je zunaj vroče, je bila namreč stara kakšnih deset let ali pa še več in se je očitno rodila s hudo telesno okvaro.
Resda sva se s Hano potem pogovorili o tem, zakaj nekateri ne morejo hoditi in se kljub temu, da so že veliki, vozijo na invalidskem vozičku, a nisem povsem prepričana, da je dojela, v čem je bistvo problema. Da namreč eni preživijo življenje sede ali pa celo leže, a da zaradi tega niso nič manj živi od nje in imajo tudi enaka ali podobna pričakovanja in hrepenenja.
Ker se mi pred predstavo ni bilo treba ukvarjati z lastnim otrokom in sem po naravi taka, da rada opazujem svet okoli sebe, sem začela vleči na ušesa pogovor med deklico in njeno babico, ki sta sedeli ob meni. »Veš,« je rekla babica, »zdaj bodo plesali ljudje na invalidskih vozičkih.«
»Kako pa lahko plešejo, če so na vozičku?« je zanimalo malo in moram priznati, da je to vprašanje mučilo tudi mene, ko sem se prvič odpravljala na ogled. Lahko vam povem iz prve roke, da plešejo odlično, tako dobro pravzaprav, da so z evropskega prvenstva v tako imenovanem wheelchair dancingu, plesu na vozičkih, domov odnesli kup nagrad. In naj bo tole vabilo, da se naslednjič, ko bodo spet uspeli zbrati toliko denarja, da se bodo lahko pripeljali na oder, ojunačite in greste pogledat vso to energijo, ki veje iz njih.
No, babica je svoji vnukinji lepo razložila vse o invalidskih vozičkih, o tem, da jih nekateri poganjajo sami, tisti pa, ki imajo prešibke roke za to, dobijo takega na baterijo. Govorila ji je o tem, kako zelo so se morali ti mladi ljudje potruditi, da so se prebili do tega odra in da jih mora zato še posebej ceniti. Mala je spraševala, babica ji je povsem sproščeno razlagala, meni pa je šlo na jok, tako kot vedno, ko slišim ali vidim, kako naravno in neboleče je mogoče izpeljati nekatere stvari.
Potem se je predstava začela, mala je migala z ritko, da je bilo veselje, ploskala in vzdihovala in niti za en sam trenutek nisem imela občutka, da ji je neprijetno. Mislim, da se je tisti večer za vse večne čase rešila strahu pred drugačnostjo.
»Naslednjič gre Hana definitivno z nama, pa četudi zjutraj ne bo mogla vstati,« sem rekla možu, ko sva polna energije in izjemno dobre volje odhajala iz dvorane. Sploh vam ne morem opisati z besedami, kako polno je srce, ko vidiš nekaj takega.
Na deklico in njeno babico sem se spomnila nekaj dni kasneje, ko so nasilneži na ljubljanskem Golovcu pretepli budističnega lamo, dan pred tem pa se lotili britanskega geja. Oba napadena sta na njuno nesrečo malce izstopala iz slovenskega povprečja in si zaradi tega prislužila modrice. Tisti, ki so se spravili nanju, pač niso imeli razumevajoče babice, da bi jim razložila, da nismo vsi enaki, da se razlikujemo med seboj. Da je to dobro in da zaradi svojih posebnosti eni niso ne boljši ne slabši od drugih.
Nekdo je ob teh dogodkih v časopisu izjavil, da se vzgoja strpnosti začne že zgodaj. Imel je prav. Želim si, da bi čim več otrok imelo razumevajočo babico. Ali pa mamo. Očeta. Kogarkoli, ki jim bi pravočasno odprl oči. In srce.

Vir: Jana
Značke: gej, budist, golovec, invalidski voziček, ples