V priloženih navodilih je pisalo, da bi morala igrača oddajati različne zvoke, a naj se je še tako trudila, iz nje ni uspela izvabiti niti piska. Čez noč jo je pustila v omari in se naslednje jutro spet lotila dela. Presneta igrača ni in ni hotela početi vsega tistega, kar so obljubljali v prospektu. Pokvarjena je in popoldan jo bom nesla nazaj v trgovino, si je rekla. A jo je pred tem dala še desetmesečni deklici, ki je prišla k njej na terapijo.
Mala je nekaj časa opazovala igračo in nato poskusila figurico postaviti na igralno ploščo. Zgodilo se ni nič. Poskusila je znova, pa še enkrat, a tudi to pot brez uspeha. V kakšnem desetem poskusu ji je vendarle uspelo. Igrača je zaigrala, začela je oddajati zvoke klavirja, pa potem kitare in še violine, ko je na ploščo položila violinista. Tudi sama je spuščala radostne zvoke, vesela, da je igrača oživela.
Kako je to mogoče, se je čudila terapevtka, saj sem tudi sama poskusila vsaj desetkrat, pa ni bilo nobenega napredka. In je šele takrat, ob svoji desetmesečni pacientki, dojela bistveno razliko med petinštiridesetletnikom in desetmesečnim otrokom. Mala je še radovedna, ji je šlo skozi možgane, neomejena, neuokvirjena, nezaznamovana z izkušnjami in doživetji. Svobodnega duha, ki ga še nihče ni uspel pokoriti s pravili.
Kajti medtem ko je ona vseh svojih deset poskusov izvedla enako in je igračo vedno znova na enak način polagala na igralno ploščo, je desetmesečni otrok v petem dojel, da tako ne bo šlo in bo treba najti novo strategijo. Deklica je figurico obračala najprej na eno stran, pa potem še na drugo, obrnila jo je na glavo, trebuh in noge, počela je vse mogoče, tudi reči, ki se odraslemu človeku zdijo povsem skregane z logiko, vse to samo zato, da bi se nekaj zgodilo. »Sem se kar malo zamislila,« mi je rekla terapevtka, ko mi je pripovedovala to zgodbo in sicer potem, ko sem tudi sama preizkusila igračo ter se obnesla enako odraslo razmišljujoče kot ona.
Poleg tega, da sva ponavljali vedno isti vzorec - tistega pač, ki je najbolj ustrezal najinim pričakovanjem -, sva obe po približno desetem poskusu vrgli puško v koruzo. Odnehali sva in presodili, da je z igračo nekaj narobe, da ne deluje. Prepričana sem, da deklič zagotovo ne bi odnehal, tudi če bi moral presneto reč poskusiti spraviti v pogon stokrat in več. Padal bi in vstajal in to tako dolgo, dokler ne bi doživel uspeha. V tem je bistvena razlika med odraslimi in otroki - slednji zlepa ne odnehajo s poskusi.
Poleg tega so otroci pri doseganju cilja sposobni prestopiti marsikakšno mejo in prekršiti prenekatero pravilo, saj za seboj še nimajo toliko učne dobe, da bi vse to, kar jim pridigamo odrasli, ponotranjili in bi zato ravnali v skladu s pričakovanji družbe.
Kako zelo zakrnela je naša raziskovalna žilica in kako grozljivo smo se na poti k odraslosti naučili stvari pospravljati v predalčke, sem razmišljala zadnjič med našim znamenitim raziskovalnim pohodom na Rožnik. Ker je bila zraven hči, smo namreč ubirali povsem druge poti, kot jih z možem ubirava sicer. Šele tisto soboto, ko sva bila prepuščena otroškemu umu, sva ugotovila, da so na hribu, za katerega sva mislila, da ga poznava kot svoj žep, tudi stezice, ki sva jih prej zgolj nemarno ošvrknila s pogledom ali pa si morebiti sploh niso prislužile najinega pogleda.
Tako sva med drugim presenečena spoznala, da je le kakšnih deset metrov nad glavno sprehajalno potjo telovadišče z ličnim lesenim orodjem, na katerem si lahko razgibaš telo. Leta in leta sva hodila mimo njega, gledala tisto ozko pot, ki zavije rahlo desno navzgor, pa niti enkrat čutila potrebe, da bi pogledala, kam prispeš, če ji slediš. Niti enkrat se nisva šla raziskovalca.
Danes zjutraj, ko sva jo s psico spet mahnili na dolg sprehod na Rožnik, sem se zalotila, da spet hodiva po poti, ki jo obe poznava že do obisti. Da se drživa ustaljenega vzorca in da sva malce po odraslo omejeni. Ampak vse še ni izgubljeno …

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, Rožnik, sprehod, igrača