Predlagala sem, da gremo na Rožnik, ker je ura že toliko, da se nam ne splača hoditi kam dlje. Pa je mož rekel, da se mu niti slučajno ne ljubi drenjati z vsemi tistimi Ljubljančani, ki v soboto popoldan tako kot mi nimajo kakšne boljše ideje, kako preživeti prost dan. Pa da je hoja v hrib s Hano dokaj zahtevna, je še dodal, in je imel glede tega kar prav, ker se mala med hojo res nenehno nekaj pritožuje in potrebuje človek kar nekaj potrpljenja, preden z njo prisopiha na kak vrh. A ker nihče ni imel pametnejšega predloga, je stopil v veljavo moj in smo se tako okoli treh precej dobre volje pripeljali do vznožja. Hani sva natvezla, da smo veliki raziskovalci, ki bodo skupaj raziskali hrib ter po končani ekspediciji napisali poročilo o tem, kaj vse so doživeli.
Moram reči, da prizor, ki nas je pričakal pod hribom, ni bil nič kaj lep, pločevina do koder je segalo oko, tako da me je že resno imelo, da bi se obrnili proti domu. Pa je bila naša mala raziskovalka odločena, da projekt izpeljemo do konca in smo zato parkirali nedaleč stran ter se peš odpravili proti izhodišču.
Veselo sem jo mahala proti poti, ki jo že dobro poznam, ker si na njej skupaj s psom vsaj dvakrat na teden nabiram kondicijo. Dovolj široka je, se mi je zdelo, pa dovolj položna, da bo naša mala brez težav prilezla na vrh. Malce dolgočasna sicer, ker je to v bistvu cesta, a nič zato, samo da s čim manj pregovarjanja prispemo na cilj.
Potem sem tik pred nami zagledala pot, ki je prej nisem opazila še nikoli. Ozko, strmo, polno korenin, precej neprimerno za našega otroka. »Gremo tukaj?« sem se kljub temu slišala reči in moja hči je nemudoma rekla ja. »Ampak je strma, veš,« sva jo skušala pregovoriti, pa je bilo že prepozno, ker se je že zagnala v hrib. Malce hiter tempo si je izbrala za začetek, prehiter zanjo pravzaprav, a smo prav tisti trenutek, ko se je hotela začeti pritoževati, odkrili jagode. Pa potem še borovnice. In korenine, po katerih je mogoče hoditi kot po stopnicah. Ter polža lazarja. Nato še gobe.
Malo smo zobali gozdne sadeže, malo opazovali naravo, se pogovarjali o pomenu korenin in tako nevede prilezli na vrh. Hana je bila vsa iz sebe od veselja, midva pa tudi, ker si niti v sanjah nisva predstavljala, da bomo napredovali tako brez težav. In sva se na klopci, kjer smo si malo oddahnili, odločila spremeniti načrt ter jo mahniti še naprej, do Tivolija in potem nazaj do avta. Kakšnih petinštirideset minut hoje.
Hana je sicer najavila, da bi šla raje nazaj, ker je strašno lačna, kar je bilo najbrž res, saj smo bili še brez kosila, a sva jo dokaj hitro prepričala, da si morajo raziskovalci hrano zaslužiti. Pa da si moramo še pred kosilom nujno ogledati drevo, v katerega je kakšen dan prej udarila strela. Je šla brez težav naprej. Med potjo smo razpravljali o tem, kaj je to strela, pa ji nekako nisva uspela razložiti in smo se zato zmenili, da si jo bomo ogledali doma na spletu. Ko ji je na poti k drevesu spet postalo dolgčas, smo malo tekli pa delali vaje za hrbet in lepo zadnjo plat in mala nama je pokazala, kako se razgibavajo pri ritmični gimnastiki. Še opazila ni, da se premikamo.
Ko je po končani ekspediciji v bližnji gostilni sedla za mizo, je bila že lačna kot volk, nama je razložila, in potem pojedla vse čevapčiče, ki so se znašli pred njo ter na mah popila dva jagodna soka. In nato opisala, kaj vse se ji je zgodilo med potjo, kar je bilo skorajda pomembneje kot sama hoja, ker si je tako urila spomin in trenirala pripovedovanje, ki ji sicer povzroča težave.
»Smo se prav zabavali,« je rekel mož, ko smo zvečer utrujeni sedeli za mizo. »Ja,« sem rekla, »zdaj lahko gremo v čisto prave hribe.« Da je otroku na takem pohodu dolgčas, me je začel prepričevati, pa da bi bilo fino, če bi šli še s kom, ki ima tudi otroke. Da je tako zabavneje in nasploh lažje.
»Se strinjam s tabo,« sem rekla, »čeprav si se danes lahko na lastne oči prepričal, kakšne čudeže lahko dosežeš zgolj s primerno motivacijo. Samo če se ti da ukvarjati s tem, da otrok opazuje stvari okoli sebe.« Je odgovoril, da je res in smo potem na spletu poiskali strelo. Ja, veliko dela smo imeli zaradi enega samega sprehoda.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, Rožnik, sprehod, raziskovanje, čevapčiči