Ne spomnim se več, o čem vse sva govorila, ker je od takrat minilo že veliko let, nisem pa nikoli pozabila lekcije, ki mi jo je čisto na začetku kariere dal Andrej Šifrer. Po moje se takrat sploh ni zavedal, kakšno pomembno popotnico sem odnesla s seboj s tistega obiska. Naneslo je tako, da se je z družino ravno preselil v novo hišo in sem bila jaz tista, ki naj bi bralcem prenesla vse tisto veselje, ki se poloti človeka, ko se preseli v novo domovanje. Hiša je bila velika, mi je ostalo v spominu, taka, da brez težav ponikneš v njej. In tega, da lahko njuna družina mimogrede razpade, sta se Šifrerjeva, kot mi je takrat pripovedoval Andrej, zavedala že od začetka gradnje.
Vsak otrok je dobil svojo sobo, s tem pa možnost za umik v osamo. In za to, da starši popolnoma izgubijo stik z njim. Tisoč in ena priložnost, da vsak zaživi svoje življenje. O tem, da sta morala nemudoma nekaj ukreniti, je takrat tekla beseda, pa o tem, da sta uvedla obvezne večerje (ali pa je bilo kosilo, saj ne vem več natančno). Tudi če mulci niso bili lačni, so se ob določeni uri morali prikazati v jedilnici, sesti za mizo in kakšno reči s tistimi, s katerimi bivajo pod isto streho. Ni jim bilo treba jesti, so pa morali sedeti tam, poslušati, o čem govorijo drugi, in kaj dodati, tudi če niso bili prav posebej pri volji za to.
Kar spomnim se, kako sem si informacije shranjevala v skrite kotičke možganov in razmišljala o tem, da bom, če bom kdaj imela hišo, ravnala tako kot onadva. Da otrokom ne bom pustila, da se mi pred nosom izgubijo. Za zdaj je tako, da nimamo hiše, imamo pa dokaj veliko stanovanje, v katerem bi tudi z lahkoto drug drugemu izginili izpred oči. Pa si pač ne. V bistvu smo nenehno v istem prostoru in včasih se z možem zafrkavava, da bi polovico stanovanja lahko oddali, ker ga tako in tako ne uporabljamo. Še celo moja mama je zadnjič navdušeno dahnila: »Hana je pa res rada z vama.«
Pa ne zato, ker je down in ker ne bi znala sama poskrbeti zase, ampak zato, ker se ima z nama fino. Ker jo poslušava in slišiva, jo tudi hudo okarava, če se pokaže potreba, ker ji z vsakim dejanjem dajeva vedeti, da je pomemben člen naše verige. In da se bo ta pretrgala, če tudi ona ne bo odigrala svoje vloge.
Kar pa se Šifrerjeve lekcije tiče, z zgoraj napisanim še ni bila končana. Takrat, pred mnogimi leti, mi je namreč govoril tudi o satelitih. Šlo je nekako takole: »Otrok je kot satelit. Če namreč satelit ob izstrelitvi uspeš spraviti v prave tirnice, se bo vedno vračal k tebi. Včasih ga boš sicer za nekaj časa izgubil izpred oči, potem pa se bo zopet prikazal. In tako je tudi z otrokom. Če si ga v otroštvu pravilno vzgojil, če ti ga je uspelo spraviti v tirnice, se bo, ko bo večji, vedno vračal k tebi.«
Ne vem sicer, kaj se je zgodilo s Šifrerjevimi otroki, ki morajo biti zdaj že sami starši, verjamem pa, da se še vedno vračajo na izstrelišče. Da niso pozabili matične luke.
Še en pevec, Dino Merlin, je zadnjič v neki reviji prav lepo, malce poetično, kot se za pevca spodobi, opisal vzgojo otroka. »Vzgoja otroka je kot učenje vožnje s kolesom. Najprej se otrok uči voziti s pomožnimi kolesi. V prenesenem pomenu sta to starševska pozornost in vzgoja. Potem odvijete pomožna kolesa in ga pustite, da se vozi sam. Takrat vidite rezultat vzgoje. Otroke vzgajamo do trenutka zrelosti. Če se kasneje vtikate v njihove odločitve, žalite njihovo inteligenco.«
Da večino dela, kar se vzgoje tiče, opravimo v otrokovi zgodnji mladosti, takrat, ko se tega še zavedamo ne, se midva zdaj učiva že drugič. Pa tega, da večino dela opravimo čisto nevede, z zgledom, tudi. Imela sva namreč privilegij vzeti v svojo družino deklico, ki so jo starši dolga leta, pravzaprav vse rano otroštvo, zanemarjali. Nič niso dali na satelite in tudi o vožnji s kolesom niso imeli pojma. Sedem let je bila stara, ko smo začeli delati z njo, njena krasna vzgojitelja in midva kot nekakšna botra. Vsi smo dali vse od sebe, tudi ona, a ne vem, če nam je čisto uspelo. Nikoli nismo uspeli nadoknaditi napačne izstrelitve. Pa tega, da je nihče ni učil voziti s pomožnimi kolesi, tudi ne.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, Andrej Šifrer, Dino Merlin, kolo, učenje