»Komaj čakam počitnice,« sem potožila znanki in sploh ni bila prva tisti teden, ki sem ji razložila, da imam dovolj reda in discipline, jutranjega vstajanja, razvažanja na obšolske dejavnosti in vsega tistega, kar te kot starša pač doleti med šolskim letom.
»Jaz pa niti ne,« je odgovorila in mi razložila, da imata z možem vsak le po tri tedne dopusta in zato težavo, kam naj spravita mulce za preostalih pet ali šest. Da že maja začneta tuhtati, kako bodo preživeli težko pričakovane počitnice, da mularija ne bo sama pa da se ji bo nekaj dogajalo in da ne bo septembra zaradi pomanjkljivega nadzora povsem pobezljana.
Pri vsem skupaj morata gledati še na stroške, kajti vsi plavalni tečaji, počitnice v živalskem vrtu, letovanja z jezikovno šolo in kar je še druge tovrstne ponudbe, stanejo vsaj sto evrov na teden. Pomnoženo s tri - ker sta bila pridna in sta pridelala tri otroke - je to več kot tretjina plače enega od njiju. Pa sta s tem rešila težavo šele za pet delovnih dni.
Poleg tega se načrtovanje počitniškega časa zapleta tudi zato, ker ena hči noče nikjer ostati čez noč, drugo je ravno začela metati zgodnja puberteta in ji je vse bedno, tretja pa se hitro utrudi, tako da je zanjo treba najti tako počitniško varstvo, v katerem se bo dogajalo ravno prav. Kot bi rekla moja hči: štala.
Vse tri deklice so zdrave, prikupne in nagajive, malce razvajene sicer, a take povprečne slovenske punce. Kar pomeni, da jih starši lahko dajo na plavanje, tenis, v jezikovno šolo ali likovno delavnico, če le pristanejo na to, da se bodo družile z neznanci. Da sta edina ovira denar in pripravljenost otrok, da se podajo v neznano.
Zdaj pa si predstavljajte, da vaš otrok ni ne zdrav ne posebej lep, pa tudi prikupen ne. Da je malce drugačen, tak, da potrebuje več pozornosti in nege ter ga zato ne morete preprosto prijeti za roko in ga odpeljati v prvo počitniško varstvo, ki ga zasledite v časopisu. Tudi če imate denar, morate najprej najti človeka, ki ga bo pripravljen sprejeti, saj je z vidika organizatorjev počitniških dejavnosti seveda bistveno lažje vzeti pod okrilje zdravega otroka brez težav kot pa enega, ki že ob prijavi obeta dodatno delo.
Zaradi naše Hane vem, kako težko je najti ljudi, ki jim lahko zaupaš do te mere, da jim daš svojega otroka in si takrat, ko je proč od tebe, miren. Pa tudi to vem, kako zelo starši malce drugačnih otrok potrebujemo ta čas, ki je namenjen samo nam in je dober zato, ker lahko malce svobodneje zadihamo, si napolnimo baterije, naredimo kakšno čisto običajno stvar, ki je sicer ne moremo narediti, in se pripravimo na vse tisto, kar nas še čaka v prihodnosti. Kako zelo je dobrodošel kakšen dan, ki ni čisto tak in tako naporen, kot ostalih tri sto petinpetdeset.
In, ali ste kdaj pomislili, da je tudi za otroke dobro, da se kdaj za kakšen dan odlepijo od staršev? Tudi za tiste malo drugačne, za katere se tako na prvi pogled zdi, da ne bodo preživeli med tujci? Ja, tudi če otrok zgolj leži ali sedi, če ne more svobodno tekati naokoli in usvajati ne vem kakšnih novih znanj, potrebuje spremembo okolja. Drugi ljudje mu dajo drugačno energijo in druga znanja, uporabljajo drugačne tehnike in pristope, ga učijo, da obstaja še kakšno drugačno življenje, kot so ga vajeni.
Zato, da lahko starši okusijo kakšen dan svobode in da lahko njihovi otroci kljub svoji drugačnosti izkusijo kaj novega, so se že zdavnaj spomnili tako imenovanih kolonij. Letovanj, kjer se lahko taki otroci družijo s sebi enakimi. Osebno mi sicer niso najbolj pri srcu, ker še vedno naivno verjamem, da bi se morali ljudje mešati med seboj ne glede na križe in težave, ki nas pestijo, verjamem pa, da je za mnoge to edina izbira in da tam nekje na morju, med svojimi ljudmi, preživljajo lepe trenutke.
A ker gre socialna država k hudiču, so se ponekod - v Mariboru, na primer - že spomnili, da se kolonij za otroke s posebnimi potrebami ne bodo šli več. Menda so predrage. Le to lahko rečem, da tisti, ki jim je to prišlo na misel, lahko samo upajo, da se nikoli ne bodo znašli v vlogi tistih, ki živijo za tistih nekaj drugačnih dni v letu. Ker če bi bili na tej strani, bi denar razumeli bistveno drugače.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, kolonija, Maribor, počitnice