Pridem ponjo v šolo, pa me vpraša: »Kam greva?«
»Nikamor. Domov,« ji odgovorim.
In nadaljuje: »Kdo pride k nam?«
»Nihče. Obsojena si na druženje s svojo mamo.«
Nekaj časa sem mislila, da samo jaz vadim tovrstne dialoge s svojo hčerko, pa mi je zadnjič neka mama priznala, da tudi ona s svojo iz dneva v dan utrjuje skorajda enako besedilo. Potem se nama je priključila še ena in razkrila, da tudi ona dobro pozna to temo. Da zaradi hčerinih številnih dejavnosti med tednom tako in tako niso skorajda nikoli doma, pa še takrat, ko se za to pokaže priložnost, ta mala v tem ne vidi prav nobene dodane vrednosti. Navajena je, da je nenehno zdoma in se ji zdi brez zveze ždeti doma. Je menda dolgčas.
Ni edina, ki ne ve, kako lepo je biti doma in uživati v povsem običajnih stvareh. Po malem pospravljati, kuhati, pobrati suho listje z rož in jih zaliti. Sedeti na kavču s knjigo v rokah. Ali pa zgolj sedeti, kar tako, brez cilja, da telo in um uživata v tišini. Sploh ni edina, ki se kljub mladosti ne zna več umiriti in misli, da se ji mora nenehno nekaj dogajati, ker je drugače bedno.
Resnica je pač taka, da so številne slovenske družine med tednom tako rekoč ves dan naokoli pa da starši svoje otroke kot kakšni taksisti razvažajo z ene dejavnosti na drugo in se v zavetje doma vračajo le spat. Pa da je v soboto in nedeljo treba nujno nekam na izlet, da se družinski člani naužijejo svežega zraka in osvojijo kakšen hrib ter tako nadoknadijo vse tisto, kar so zamudili v delovnih dneh.
V tem norem tempu tako mularija sploh nima več osnovnih pogojev za to, da bi lahko razvila občutek za dom. Za ugotovitev, da to ni zgolj bolj ali manj urejeno stanovanje, v katerega se hodi spat, ampak kraj, kjer si lahko, kar si in kjer lahko tudi samo ležiš in misliš na vse tiste izlete in hribe, če ti tako ustreza. Dejstvo je, da so dandanašnji mnogi izgubili kompas, občutek za male stvari. In občutek pripadnosti domu. Kar sploh ni tako čudno, ker se ljudje premalo zavedajo, da je dom, tak prijeten, v katerega se vsi radi vračajo, treba ustvariti. In ga potem negovati. Skrbeti zanj kot za najbolj zvesto ljubico.
Velikokrat slišim, da je pri nas doma prijetno. Pa da v našem domu vlada neka posebna pozitivna energija. Da je tako luštno, da bi lahko kar ostali. In ob tem večini ni jasno, da vsi družinski člani delamo za to, da je tako, kot je. Da smo zaljubljeni v svoj dom in da smo lahko ves konec tedna doma - samo doma, kot rečejo naši znanci -, pa nam ni niti za sekundo dolgčas, da smo še celo veseli, da se lahko razvajamo in crkljamo, pečemo palačinke, igramo karte, skupaj buljimo v televizijo. Da smo radi skupaj in zato, da se imamo fino, ne potrebujemo noro veliko prostora.
»Zakaj pospravljaš?« me je včasih spraševala moja Hana, ko smo se odpravljali od doma, pa sem pred odhodom na hitro še poravnala blazine, zložila posodo v pomivalni stroj, pospravila razmetana oblačila … »Zato, da bomo veseli, ko se bomo vrnili v lep dom,« sem ji zmeraj govorila in danes me sploh ne sprašuje več o tem, ker ve, da se ima doma fino tudi zato, ker je dom urejen. Tudi takrat, ko je razmetan. Moram priznati, da se kar topim, ko mala stopi v stanovanje in reče: »Dober dan dom.«
Da dom ni nujno veliko stanovanje, opremljeno po najnovejši smernicah pohištvene industrije, sem spet razmišljala te dni, ko sem brala intervju s kirurgom Seyedom Yousefom Ardebilijem, tistim zdravnikom, ki se je znašel v soju žarometov zaradi operacije gradbenega mogotca. Takole je opisal svojo mladost v Kuvajtu, kjer je s starši, štirimi brati in sestro odraščal v enosobnem stanovanju: »Za to izkušnjo mi ni bilo nikoli žal. Bil je svojevrsten užitek, da smo bili skupaj. Spali smo na tleh.« In je glede na to, da se s svojo družino v kratkem seli v novo, večje stanovanje, končal to zgodbo o domu z besedami: »Otrokom sem že zabičal, da bomo, čeprav ima vsak svojo sobo, bolj ali manj v isti. Družina smo, moramo biti skupaj.«
Najbrž se vam je že posvetilo, da so ljudje tisti, ki naredijo dom. Samo čas si morajo vzeti.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, zdravnik, dom, šola, Seyed Yousef Ardebili