Kar oči so se mi zasvetile, ko sem slišala, da smo povabljeni na kosilo. Mi ne bo treba kuhati, mi je šlo skozi možgane, čeprav sem še kar rada za štedilnikom, sploh glede na to, kako slabo je kazalo z mano na tem področju kakšnih deset, petnajst let nazaj. A je potem povedal, kaj bomo jedili za kosilo in me je veselje malo minilo. Ričet in špageti carbonara. Dve stvari, ki ju ne bi spravili v našo hčer, četudi bi jo pustili ves dan lačno. Problem, torej.
»Kaj če bi jih poklical in jim povedal, da Hana tega ne je,« mi je v glavo šinila nora ideja, pa je tako odločno rekel, da mu to ne pride niti na misel, da sem umolknila skorajda v trenutku. Bila je nedelja in na ta dan, se mi zdi, bi vsi morali jesti sveže pripravljeno kosilo, saj nam med tednom za to vse prevečkrat zmanjka časa. Ali pa se zgodi tako kot pri naši ta mali, ki pogosto ob prihodu iz šole razglasi, da je za kosilo jedla zgolj kruh, ker ostale stvari niso bile dobre.
Tuhtala sva torej, kaj nama je storiti in se na koncu odločila, da ne bova komplicirala in ji bova pripravila kosilo doma. V lonec sem dala dva krompirja, pa v drugega en kos piščanca, ki ga obožuje, in je bila težava v rešena. Priprava njenega kosila mi je vzela dvajset minut.
Pri prijateljih nas je pričakala lepo pripravljena miza, pogrnjena za sedem ljudi. »Naša ne bo jedla,« sem bila spet jaz prinašalka slabih novic. »In zakaj ne?« je zanimalo kuharja. »Ker ne je niti ričeta niti špagetov in smo ji zato kosilo pripravili že doma,« sem pojasnila, pa mi je z očitajočim tonom rekel: »Lepo jo vzgajata.« Samo to, pa sem vedela, da se ne strinja z najinim ravnanjem in je prepričan, da bi jo morala pustiti lačno, ker je lakota, kot mi je razložil že nič koliko krat, najboljši kuhar in bi Hana zagotovo jedla tudi ričet, če bi bila dovolj lačna. Kar je načeloma seveda res.
Malce sva se obotavljala, ali naj mu razloživa, da se nama res ne zdi potrebno komplicirati življenja s principi pa da ima ta najin otrok že toliko nekih omejitev in dodatnega dela, da res ni nobene potrebe, da bi se obremenjevali še s tem, kaj bo jedla in kaj ne. Morebiti glede njene prehrane sploh ne bi bila tako brezskrbna, če mi ne bi pred leti, na začetku naše skupne poti, ko otrok ni jedel skorajda nič drugega kot nutello, zdravnica položila na srce, naj se nikar preveč ne ukvarjamo s prehrano, ker bo zrasla tako kot vsi drugi. »Eni preživijo otroštvo ob goveji juhi, drugi ob pašteti, tretji jedo raznoliko hrano, zrastejo pa vsi,« mi je rekla in mi s pleč vzela veliko breme.
Če še malo ostanemo pri špagetih: Hana je morala zdravničinemu nasvetu navkljub z nami sesti za mizo, poskusiti vsako ponujeno stvar in počakati na konec skupnega obroka. Ja, pri tem pa vztrajava. Kajti kosilo ni namenjeno le zadovoljitvi potrebe po hrani, je družaben dogodek, pri katerem se zgodi več kot le to, da je želodec na koncu poln.
»Ni ti treba jesti, če ti ni všeč,« ji običajno rečeva v takih trenutkih, »poskusiti pa moraš.« In potem mala vzame z žlice tako majhen zalogaj, da si sploh ne zasluži te besede, hrano spusti na konec jezika in razglasi: »No, sem poskusila. Ni mi všeč.« Čeprav se je tudi že zgodilo, da ji je bil kakšen okus ljub kljub začetnemu odporu in sem si takrat rekla: Še dobro da nisem popustila.
In če zdaj s te zgodbe o špagetih preidem nazaj v stvarno življenje, pridem do zaključka, da je prava umetnost najti pravo mero. Ugotoviti namreč, kdaj se splača vztrajati pri principih in kdaj ne. Kdaj boš dosegel več, če popustiš in namesto po glavni greš po stranski poti. Ja, kakšen krat je treba stopiti korak nazaj in na celo zadevo pogledati z varne razdalje. Se vprašati: A se izplača z glavo riniti skozi zid?
Za to namreč gre v življenju, da znaš vztrajati na pravih mestih in ob pravem času ter popustiti, ko se za to pokaže potreba, ko vse skupaj nima smisla, ko je minusov več kot plusov.
Ne kompliciraj si življenja po nepotrebnem, večkrat rečem našemu ljubemu kuharju špagetov. Ker se življenje mimogrede zakomplicira samo.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, princip, špageti