Radostno sva skupaj odskakljali v kopalnico, rekoč, da se bova malce uredili in da je moškim zato vstop prepovedan. »Lahko grem s tabo pod tuš?« me je vprašala moja hči in odgovorila sem ji: »Seveda.« Zdelo se ji je imenitno drenjati z mano v tistem ozkem prostoru in moram reči, da je bilo tudi meni prijetno deliti drobne ženske radosti z odraščajočo hčerko. Potem je šla še korak dlje in me prosila, ali se lahko umije z mojim milom, ker diši veliko bolj kot njeno. »Ja, seveda,« sem rekla in dodala opozorilo, da je milo namenjeno zgolj umivanju telesa, ne pa tudi las. »Jasno,« se je strinjala mala.
Samo za trenutek sem se obrnila proč, pa je že imela milo na laseh. »Ti nisem rekla, da je to milo samo za telo,« sem vzrojila, pa mi je brezbrižno vrgla nazaj kratek: »Pa kaj pol.« Ni bilo prvič tisti dan, da je nekaj naredila po svoje, pa da je povsem ignorirala moje opozorilo o tem, da je neka stvar nevarna ali pa da ona še ni dovolj stara in spretna, da bi lahko počela stvari tako in takrat kot odrasli. Pa četudi nama zadnje čase nenehno dopoveduje, da ni več otrok in naj jo zato nehava komandirati.
Jasno, da mi je tisti njen kaj pol nabil pritisk v višave in da sva se kar pod tušem fino skregali ter je morala nemudoma iz kabine. Pa da je točila solze, kot da sem ji storila največjo krivico v življenju, in da je bila ona jezna name in ne jaz nanjo. Pravzaprav mi je še zagrozila, da bo povedala vsem v šoli, da se derem nanjo in da sem neprijazna in zoprna in kaj vem kaj še vse.
Mož se je ob novici, da sva se skregali zaradi navadnega mila, samo smejal. »Pa kaj kompliciraš zaradi takih malenkosti,« mi je rekel in je imel načelno seveda prav, ker to, da si umiješ lase z milom za telo, res ni stvar, ki bi bila vredna omembe, in bi bilo v bistvu povsem vseeno, če bi si jih umil s pralnim praškom ali pa s šamponom za pse.
»Nič se ne smej,« sem zapihala nazaj, »ker si bo naslednjič, ko me spet ne bo upoštevala, na glavo zlila kislino ali kakšno drugo nevarno packarijo in bomo imeli hudiča.« Mislim, da se je šele takrat, ko me je gledal tako besno in zaskrbljeno hkrati - mala namreč sploh nima občutka za nevarnost -, začel dobro zavedati, da sem spet korak spredaj in da se mi malce svita, kaj bi se lahko izcimilo iz tovrstnih povsem nedolžnih pripetljajev, če je ne bova pravočasno ustavila in ji preprečila, da ravna po svoji volji. Če ji ne bova uspela dopovedati, da je včasih pač treba poslušati starše, pa če ti gre to še tako na živce in tudi če si še tako prepričan o tem, da že lahko poskrbiš sam zase.
Res je, da ima naša hči Downov sindrom in je zato malce bolj nepredvidljiva od sovrstnikov pa da je treba malce bolj paziti nanjo. A tudi sicer se mi zdi, da smo starši na tem svetu zato, da otroke nadlegujemo z opozorili, priporočili, prepovedmi in podobno navlako. Da jim s teženjem, postavljanjem meja, in s tem, ko jim navajamo morebitne posledice njihovih dejanj, pomagamo izogniti se kakšni nevarni sceni. V bistvu sem prepričana, da jim moramo težiti. Ker smo tu zato, da te naše mladiče pripeljemo do neke kolikor toliko normalne odraslosti, da se bodo znali obnašati (nevarnim) situacijam primerno.
To seveda ne pomeni, da moramo pred njimi odstranjevati nevarnosti in namesto njih početi kakšne stvari. A če rečemo, da je nekaj nevarno in se zato tega ni dobro dotikati, to pomeni, da je to nevarno in da se tega ni dobro dotikati.
Se mi zdi, da me bodo zdaj tisti starši, ki prisegajo na permisivno vzgojo, na to, da je otroka treba jemati kot enakovrednega posameznika in z njim ure in ure debatirati o tem, kaj je prav in kaj ne, raztrgali na koščke. Da bodo rekli, da sem grozno zoprna avtoritativna mama, ki svojemu otroku ne pusti dihati in ga omejuje celo pri tako banalnih stvareh, kakršna je šampon za lase.
Pa nisem. Brezmejno avtoritativna, namreč. Samo zdi se mi, da mora biti razlika med odraslim in otrokom vidna. Da so meje in omejitve potrebne. Pa da jih eni postavljamo in drugi skušajo prestaviti še malce višje. Da mora biti jasno, kdo je pri hiši šef.

Vir: Jana
Značke: downov sindrim, šef, avtoriteta, vzgoja