106. Hanina učna ura: Zakaj ima tudi starševska skrb omejitve

26. apr, 2011 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

Prijateljica, učiteljica v eni od ljubljanskih osnovnih šol, mi je zadnjič na pol v joku razložila, da se je je neka mama lotila s tako ostrino, da je ostala brez besed. Da se je počutila kot petleten otrok, ki ga nekdo po krivici ošteva in da je bila tako presunjena nad ravnanjem te mame, da se sploh ni zmogla braniti. Tudi zato ne, ker je bila deklica, zaradi katere si je prislužila ploho neprijaznih besed, kriva za vse tisto, za kar je mama trdila, da sploh ni res.
Mala je sošolcem že dolgo skakala po živcih, pa so jo vsi pustili pri miru, ker je en tak majhen sladkorček, čedna, da bi jo človek kar požrl. Na zunaj ena sama velika nedolžnost. Prijazna in ustrežljiva po eni strani, tožljiva in zamerljiva po drugi. Čim se kaj ne zgodi po njeni volji, teče k učiteljici zatožit nasprotnika. In če ji učiteljica ne verjame, ker je na lastne oči videla, da si mala izmišljuje, doma zgodbo proda še mami in ta prihrumi v šolo naredit red.
Tako kot tokrat, ko je prijateljico spravila v jok, tudi sicer trdi, da se je temeljito pogovorila s svojo hčerko o tem, kaj naj bi bila storila, in da ji je ta v joku zatrdila, da vse, kar ji očitajo, sploh ni res in si je učiteljica vse skupaj izmislila, ker je ne mara. »Poznam svojega otroka,« mama vsakič znova reče na koncu, »in vem, da naša ni taka, da bi počela stvari, o katerih mi tukaj pripovedujete. Brezpogojno verjamem svojemu otroku.« In tako sedemletnica še naprej muči vse okoli sebe, takrat, ko ji gre za nohte, plane v jok, teče k mami in ta potem uredi »nesporazum«. Po svoje, seveda.
Sprašujem se, ali res tako zelo dobro poznamo svoje otroke, da vemo, kako se obnašajo takrat, ko nas ni zraven. Smo lahko stoodstotno prepričani, da je vse, kar nam pripovedujejo, res? Ne bi bilo prav, da bi si na tem področju pustili še malo rezerve? Prisluhnili drugim, da bi dobili celotno sliko?
Zelo se strinjam s tem, da starši svojim otrokom stojimo ob strani, jih branimo pred nepridipravi in tudi pred učitelji, če se pokaže potreba, a se mi zdi, da bi morali pri tem početju ohraniti trezno glavo in dojeti, da imajo tudi naši otroci napake. Pa da učitelji v šoli niso samo zato, da našim potomcem posredujejo znanje, ampak tudi zato, da jih naučijo sobivanja z ljudmi, jih socializirajo in naučijo, da so okoli njih še drugi, ki imajo prav tako svoje potrebe. Toliko preveč skrbnih (predvsem) mam srečujem na svoji poti, ki so se pripravljene za svojega otroka podati v boj, ne da bi se prej prepričale, kakšna je prava resnica.
Priznani psiholog France Prosnik je v nekem pogovoru stanje na Slovenskem opisal takole: »Danes pridejo starši z otrokom v šolo, ga predstavijo in kar v očeh jim piše sporočilo učiteljem: Pazite nanj, pa da ga ne boste spregledali, on potrebuje posebno nego, on je nekaj zelo posebnega. Vsak otrok je v resnici poseben, toda v šolo pride zato, da se poleg učne snovi nauči živeti v skupnosti.«
Moram reči, da se včasih počutim prav nemarno, ker ne tečem v šolo zaradi vsake neprijazne besede, ki doleti mojo hčer, in ker ne jemljem preveč resno njenih tožb, da jo je ta potisnil in ji je oni pojedel vse bombone. Kakšno stvar naj uredi tudi sama, si mislim, ali pa naj si pomaga z učiteljem. On je tam šef in ne njena mama.
Poleg tega, da se nerada vtikam v tuje zadeve, sem jo namreč kdaj tudi na lastne oči videla, kako je koga potisnila ali ga prav nesramno spodila z igral. Me je zelo imelo v takih trenutkih, da bi zakorakala proti njej in ji že sto desetič razložila, da to ni prijazno in da lahko stvari uredimo tudi drugače, s pogovorom, na primer. Pa sem šla namesto tega k učiteljici in jo prosila, naj ji ona pove vse to.
Prepričana sem namreč, da je šolsko igrišče, in šola nasploh, njen teritorij, da tam veljajo njena pravila in da sploh ni pomembno, ali je to meni in mojemu otroku všeč. Neki osnovni red pač mora biti. Povsod, drugače nastopi anarhija. In zato se preveč ali premalo skrbne mame nimamo kaj vmešavati v šolski red. Pa četudi se nam zdi, da smo rodile angelčke. Za katere se potem včasih izkaže, da so v bistvu mali vražički.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, starši, šola, šef, disciplina

Napiši komentar