Najprej sem zgolj opazovala, kako ji je mala pulila igrače iz rok. Samo da se je moja nečesa dotaknila, je bila njihova že pri njej in ji to odvzela brez odvečnih besed. Potem je šla naša drugam, pa je spet prišla za njo, in se je zgodba ponovila. Naša je sicer nekaj cvilila, da je njihova strašno nesramna in da ji ne pusti, da bi se igrala z njenimi igračami, a sem jo pustila, naj se znajde sama. Čeprav mi je bilo jasno, da se ne more, ker je bila njihova preveč odločna v svojem početju, poleg tega pa mi našo učimo, da na obiskih veljajo pravila gostitelja. Kar je, če prav pomislim, kar malce skregano z logiko, glede na to, da jo učimo tudi to, da mora vsakemu, ki pride na obisk k njej, odstopiti svoje igrače.
Ko se puljenje iz rok kar nekako ni hotelo končati, sem mami male bojevnice še kar mirno rekla, naj malce umiri svojo hčer, ker se prav nesramno spravlja na mojo. Pa mi je odgovorila, da se bosta že sami zmenili. Ja, vraga se bosta, sem si mislila, ampak sem bila tiho in sem svojega ubogega otroka še kar pustila na milost in nemilost konkurentki. Zavedajoč se pri tem, da zaradi svojega Downovega sindroma nima razvitih osnovnih mehanizmov za to, da bi se postavila sebi v bran.
Potem sta naši gostiteljici nekam šli in je naša hotela zraven, a je nisem pustila, ker sem jo želela poučiti o tem, da bo ta mala sama prišla za njo, če jo bo ignorirala in se igrala sama. Me je sicer poslušala, a sem že tisti trenutek, ko sem ji vse to pripovedovala, vedela, da iz te moke ne bo kruha. Da je preprosto preveč prijazna. Takoj po koncu lekcije se je spet zatopila v kuhanje. Z njenimi posodicami, seveda, saj je bila na obisku.
Ni se še začela dobro igrati, ko je prihrumela mala gostiteljica in se začela že od daleč dreti nanjo, naj takoj pospravi njene igrače, ker ji ni dovolila, da jih lahko vzame. In začela zlivati stran »juho«, ki jo je naša skuhala zame.
Mislim, da je uspela prijeti drugo posodo, ko se je meni strgal film. Tulila sem nanjo, da se tako ne more obnašati in da ji jaz tega, da se tako grdo obnaša do Hane, ne dovolim, četudi se njeni mami to ne zdi nič hudega. Da je povsem dopustno, da ji ni všeč, da se Hana igra z njenimi igračami, a da lahko to pove tudi prijazneje in ji ni treba stvari puliti iz rok. Da je njeno početje nevljudno in neprijazno.
»Meni se zdi to hudobno,« je zadevo komentirala moja hči, ki je zaslutila, da je dobila podporo in je vendarle odprla usta in nekaj rekla sebi v bran. »Vem,« sem rekla, »da ti ni všeč, kako se ta mala obnaša do tebe, in vem, da se zaenkrat še ne znaš braniti, zato sem se danes jaz potegnila zate.«
Njihova me je med tem monologom gledala naravnost v oči. Niti enkrat ni odmaknila pogleda in niti malo ji ni bilo žal za to, kar je bila naredila. Mislim, da ji je bilo hudirjevo jasno, da je močnejša kot naša in da si jo lahko privošči do onemoglosti.
Njena mama je bila takoj zraven. Kaj da je mala rekla in naredila, se je čudila, pa sem bila tako besna, da ji sploh nisem uspela odgovoriti.
»Zdaj pa lepo skupaj pripravita mizo,« sem rekla, ko sem končala s predavanjem. In smo nato imeli kosilo. Z gostiteljico sva se morali fino potruditi, da sva pogovor spet speljali v normalne vode. Kar sploh ni čudno, ker tudi meni ne bi bilo prav, da bi nekdo v moji hiši tulil na mojega otroka.
Prav tega, da ne vzgajaj tujih otrok, ker imaš s svojim zagotovo še dovolj dela, se striktno držim in velikokrat se moram prav ugrizniti v jezik, da ne znorim ob kakšnem nevzgojenem pamžu, ki muči tako starše kot druge okoli sebe. In tudi nikoli od nikogar nisem pričakovala, da se bo do moje hčere obnašal drugače, bolj popustljivo, samo zato, ker ima Downov sindrom. Če prav pomislim, sem jo še prevečkrat pustila, da se je morala znajti sama, rekoč, mora se naučiti poskrbeti zase.
Tokrat pa sem presodila, da je šlo vse skupaj predaleč. Da je bilo kršeno dostojanstvo mojega otroka. Da jo moram zaščiti. Kdo pa se bo postavil otroku v bran, če ne njegovi starši. Predvsem pa se mi zdi, da je tej mali smrklji nekdo moral povedati, kaj je prav in kaj narobe. Da pač obstajajo meje, preko katerih ni dobro iti.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, starši, dostojanstvo, jezik