Vsaka četrta ženska se v domačem okolju sreča z nasiljem. Tudi vsak šesti moški. S to razliko, da na to, da njihove modrice, praske in ugrizi niso posledica padca po stopnicah, ampak dejanja nasilnih partnerk, ne opozarjata noben kričeč plakat in nobena medijsko podprta reklamna kampanja. »Mislim, da je nasilje nad moškimi eden zadnjih tabujev tega sveta,« pravi Erin Pizzey, britanska aktivistka, ki je enainsedemdesetega v Veliki Britaniji ustanovila prvo varno hišo za zlorabljene ženske in njihove otroke na svetu.

Prva, pa tudi vse njene naslednje varne hiše – pred dnevi je eno odprla tudi v Bahrainu – so bile in so še namenjene zlorabljenim ženskam, s to razliko, da je Pizzeyjeva v teh štiridesetih letih dela dokončno potrdila tisto, kar je slutila že na začetku kariere, da namreč »niso zlorabljene in pretepene samo ženske, ampak tudi moški«.

Dejstvo, da lahko drobno, sto štirideset centimetrov visoko žensko bitje psihično in fizično uniči krepkega, sto devetdeset centimetrov visokega možaka, ji je bilo znano že od doma. Drobna, nasilna rdečelaska je bila njena kruta mati. Izobraženi moški hrust z diplomatsko kariero njen oče.

A je trpel. Tako kot molče trpijo milijoni moških po svetu in prenašajo nasilje svojih partnerk. »Celo v Angliji, kjer smo v preteklih desetletjih naredili velik korak naprej ter policiji in različnim institucijam uspeli dopovedati, da so tudi moški lahko žrtve ženskega nasilja, bo moški danes težko priznal, da ga partnerka tepe. Če bo to naredil, bodo drugi moški namreč rekli, da je šibek. Kajti medtem ko je ženska, ki jo moški tepe, avtomatsko in brez preverjanja spoznana za žrtev, je moški, ki je žrtev nasilne partnerke, razglašen za šibkega. V Angliji smo do neke mere uspeli razbiti ta tabu in tako danes policija odstrani nasilneža v domačem okolju ne glede na spol. Z nasilno žensko ravnajo enako kakor z nasilnim moškim.«

Moški pa ne samo da molče prenašajo nasilje, temveč to počnejo bistveno dlje in bolj vdano v usodo kakor njihove partnerke. Njihov prag tolerance je preprosto višji. »Ob nasilnih partnerkah ostajajo zato, ker v tem dobro utečenem sistemu, v katerem večina verjame, da je moški potencialni nasilnež, preprosto nimajo druge izbire. Če ženska moškega obtoži nasilja, upravičeno ali neupravičeno, bo ta nemudoma odstranjen iz njene bližine, ona pa bo obdržala otroke, stanovanje in prihodke. Kadar je situacija obrnjena, stvari niso tako samoumevne. Če se moški odloči uiti nasilju, teže najde prostor zase in za otroke, če gredo z njim. Zato raje ostajajo in molče prenašajo nasilje,« razlaga Pizzeyjeva.

»Če odideš, izgubiš vse,« pravi štiriinštiridesetletni Marjan, ki je od svoje nasilne partnerke dobil nič koliko udarcev. Prenašal jih je osem let. »Ko sem odšel, ker bi se drugače pobili, sem izgubil stanovanje, za katero sem najel kredit in ki ga še vedno odplačujem, čeprav že dolgo ne živim več v njem. Že nekaj let se borim za razdelitev premoženja, pa me nihče noče poslušati. Bivša partnerka že deset let ne plačuje položnic, jaz pa ne dvesto štirideset evrov preživnine, ker sem zaradi vsega tega, kar se mi dogaja, ostal brez službe. Ker sem brezposeln, sem zaprosil za znižanje preživnine, pa so mojo prošnjo zavrnili. Največjo napako pa sem storil, ko sem podpisal, da ona ostaja skrbnica otroka. Od takrat so mi praktično onemogočeni stiki z njim.«

»Ko me je moja bivša vrgla na cesto in sem dva meseca spal v prtljažniku avtomobila, se nisem nikomur smilil. Žrtev je bila ona,« svojo kalvarijo opisuje Stane, mojster borilnih veščin, ki je v devetletni zvezi prav tako dobil veliko udarcev. »Nekoč je ponoči prišla domov, me prijela za lase in me tako zlasala, da mi je na enem delu glave populila vse lase. Spravila se je tudi nad najino hčerko, ker je jokala. Tresla jo je, kot da je znorela, in jo nato vrgla v posteljo. Ampak je nisem nikoli udaril, ker mi je bilo izpod časti, da bi udaril žensko. Danes bi jo morda laže udaril, takrat pa sem jo imel rad. Čeprav me je tepla in psihično mučila, nisem mogel oditi, ker sem vedel, da bo sodišče hčerko avtomatično prisodilo njej, ker je mama, ženska. Kasneje se je to res zgodilo in še danes se borim, da bi lahko z njo preživel več kot tistih nekaj ur na mesec.«

Radikalne feministke so naredile veliko škode

»Matere si jemljejo pravico ravnati po svojih načelih, sistem pa jih pri tem podpira, ne glede na to, ali imajo prav ali ne,« pravi Niko, skoraj dva metra visok krepak moški, ki je bil od fizičnega nasilja sicer deležen »samo« enega kozarca v glavo, in to pred prijateljem, je pa zato ob svoji ženi spoznal vse druge oblike psihičnega mučenja.

Njegova ločitev je sprva potekala mirno, ženi je zapustil pol hiše in imel redne stike s hčerko. Nato ga je žena obsodila spolne zlorabe otroka. »Sodna izvedenka ustrezne stroke je sicer ugotovila, da ima bivša žena vedenjsko motnjo, da je obsedena in preokupirana s spolnimi vsebinami, a kljub temu sem bil danes s svojo hčerko na stooseminšestdesetem srečanju pod nadzorom. Že tri leta se dobivava v kletni sobi z rešetkami, čeprav so bili že po desetem stiku priporočeni stiki v domačem okolju. Ker pa vzporedno teče kazenski postopek, ki se ne premakne nikamor, se vsi zgovarjajo nanj. Hči pa medtem raste in zaradi tega, kar se dogaja, nikoli več ne bo mogla normalno živeti.«

Stiki pod nadzorom so sicer po priporočilu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve »izjemen ukrep, ki je prehodnega značaja, določi se ga za določeno časovno obdobje in ni stalen način poteka stikov. V odločbi sodišča mora biti v izreku odločbe natančno določeno, za koliko časa je ta ukrep predviden«. To in še več je mogoče prebrati v zapisniku s sestanka o izvajanju 106. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s 3. oktobra 2005.

Pizzeyjeva pravi, da bo tako – da si namreč ne priznamo, da so lahko ženske prav tako krute in nasilne kot moški – »vse do takrat, dokler ne bomo dojeli, da sploh ne gre za to, da so moški nasilni po svoji naravi, kot so mnogi prepričani, ampak da gre pri nasilju najpogosteje za ponavljajoči se vzorec iz otroštva, ki se lahko pojavi tako pri ženskah kakor pri moških«.

Pri Mitji so posledice nasilne matere že vidne pri štirinajstletnem sinu. »Potem ko sem se odselil od doma, mi je žena čedalje bolj onemogočala stike s sinom. Nisem več smel v šolo, nihče me o ničemer ni obveščal, kakor da ne obstajam. Sčasoma me je začel zavračati tudi sin. Nazadnje sem ga videl devetnajstega januarja lani. Pozvonil mi je, ker naj bi šla skupaj na bowling. Ko sem prišel dol, sem se hotel rokovati z njim, češ, tako dolgo se že nisva videla, da si morava dati roko. On pa je iz jakne potegnil električno pištolo in me z njo ustrelil v vrat. Od nekod se je vzel še njegov prijatelj in skupaj sta me tako pretepla, da sem končal na urgenci. Nato sta me še enkrat ustrelila s pištolo, sin mi je sporočil, da sem dobil batine za vse, kar sem naredil njegovi mami, čeprav je ona tepla mene, in da me bo naslednjič ubil. Zadeva je šla na tožilstvo, od tam na center za socialno delo, a zgodilo se ni nič.« In Marjan je letos na začetku šolskega leta na spletu pregledal vse fotografije novopečenih srednješolcev, da je ugotovil, kam se je vpisal njegov sin.

»Radikalne feministke ženske že štirideset let prepričujejo, da ne potrebujejo moških, da novo družino tvorita ženska in otrok, moški pa ne more biti del nje, ker mu ne gre zaupati, saj je lahko potencialno nevaren. V Angliji že vidimo škodo, ki so jo povzročile. Imamo tisoče in tisoče samskih mater z otroki, ki odraščajo brez moškega vzorca. Kajti ko otrok pride v šolo, ga spet učijo samo ženske, ker je ta poklic za moške postal prenevaren. V osnovni šoli se učitelj otroka ne sme niti dotakniti niti ga objeti in če ostane v učilnici z njim sam, mora pustiti vrata odprta. Kajti v glavah ljudi so vsi moški potencialni posiljevalci in nasilneži. Nihče se ne vpraša, kako to sovraštvo do moških vpliva na otroke. In tudi tega ne, zakaj imamo celo generacijo podivjanih mladih moških. Sama sem bila mati samohranilka in vem, da sem zelo težko sama vzgajala najstniškega sina,« pojasnjuje Pizzeyjeva.

»Bolj ko sem poskušal biti dober oče, slabše je bilo,« razlaga Niko. »Pa kaže, da sem bil s tem ženi konkurenca in da sem jo v bistvu ogrožal.« In Stane: »Tudi pri naju se je vse spremenilo po rojstvu otroka. Vzel sem bolniški dopust, ker sem hotel biti stalno s hčerko. Kuhal sem, pral, vzgajal otroka, a sem dobil občutek, da več kot dajem, manj dobim. Potem se je začelo najprej verbalno nasilje, nato pa še fizično.«

»V parih, kjer prihaja do nasilja, je to ves čas prisotno, le da je lahko na začetku prikrito. Partner v drugem partnerju pogosto že na začetku instinktivno prepozna ta element, vendar verjame, da bo drugega, če ga bo imel res rad, spremenil. Misli, da bo, če se bo poročil z njim, lahko nadzoroval njegove nasilnost, jezo in ljubosumje,« pojasnjuje Pizzeyjeva in dodaja, da prav nič rada ne sliši prevladujočega mnenja, da so ženske mojstrice psihološkega nasilja, medtem ko so moški bolj nagnjeni k fizičnemu nasilju.

»S takim določanjem samo še poglabljamo vojno med moškimi in ženskami. Zagovarjam stališče, da so ženske bolj verbalne, bolj spretne z besedami kakor moški. Toda poznam nekaj ekstremno inteligentnih moških, ki jim zlahka konkurirajo. Višje po socialni lestvici greste, bolj je nasilje sofisticirano. Nekoč sem se pogovarjala s profesorjem in njegovo ženo; želela sta, da se dobim z obema. Pretreslo me je, ko sem videla, kako verbalno krut je bil do nje. Ona pa je samo sedela. Nič ni rekla in prav videla sem, kako od znotraj umira. Nato je vstala, odšla iz sobe in se pred njo zrušila. Rekla sem mu, da bi bilo bolje, če bi jo udaril, ker bi imela modro oko in bi se njena bolečina videla. Ljudem bi lahko pokazala, kaj ji je naredil. Tako pa je ubijal njeno dušo, jo uničeval, tega pa ni mogla pokazati nikomur. In to se lahko zgodi vsem, moškim in ženskam. Vedno pravim, da se zlomljena kost zaraste, izrečene besede pa ostanejo. In morda je psihološko nasilje veliko hujše. Ni treba, da nekoga udarite, da bi ga uničili. Samo vzamete mu delček duše. Če že tako nima nekega velikega samozaupanja, ker mu ga je uničil nekdo v otroštvu, ga ni težko uničiti.«

»Ponižan sem kot moški in kot človek,« pravi Stane. »Najhuje se mi zdi, da sem spravil otroka na svet, zdaj pa mu ne morem zagotoviti normalnih življenjskih razmer. To me razjeda vsak dan. Ne morem se sprostiti, ne morem imeti druge ženske, tudi prijateljev nimam več, kar je logično, ker nihče ne bo v nedogled poslušal teh zgodb. Ljudje se čudijo, da se dogajajo družinski zločini, a žal te sistem, ki je več kot očitno naklonjen ženskam, pripelje tako daleč, da narediš kaj nepremišljenega.«

»Jaz sem padel v depresijo, zaradi nje sem izgubil službo. Ves čas sem v stresu, ker ne vem, kaj se bo zgodilo in kdaj bom spet prejel kakšno obtožnico,« pravi Marjan, sogovorniki, šest jih je, dodajajo svoje žalostne zgodbe o bitkah, ki jih tudi po ločitvi bijejo s svojimi partnerkami, ker jim te onemogočajo stike z otroki.

»Že samo dejstvo, da si moški, te v očeh sodnikov, odvetnikov, socialnih delavcev, psihologov, varuhov človekovih pravic in drugih postavlja v podrejen položaj. Naša sodišča po ločitvi očetom dodelijo samo slabih pet odstotkov otrok. Zdi se, kot da se še vedno držijo sklepa višjih sodišč iz leta 1979, ki je določal, da imajo matere pri dodelitvi otrok absolutno prednost,« se glasi skupna ugotovitev. In ti izobraženi sogovorniki sploh niso edini, ki se tudi po ločitvi srečujejo s psihičnim nasiljem svojih partnerk. Po neuradnih podatkih – upoštevajoč, da se vsako leto loči tri tisoč parov in da je približno polovica ločitev problematična, postopki pa se vlečejo tudi po deset let – se v Sloveniji po ločitvi za pravico do videvanja z otroki bori od petnajst do dvajset tisoč očetov.

Ženska ve, da jo mora moški udariti

»Res je, ženske znajo biti izjemno krute,« pravi Pizzeyjeva. »Včasih moškega prav provocirajo, da bi jih udaril. Govorila sem z mnogimi moškimi, ki so mi razlagali, da niso vedeli, kaj naj naredijo, ko je ženska stala pred njimi in ponavljala: Udari me, udari me, nato pa jim je še pljunila v obraz. Vsakemu posebej sem razložila, da ga je prosila, naj jo udari, ker bi bila v tistem trenutku, ko bi jo res udaril, najmočnejša v svojem življenju. Taka ženska natančno ve, da se v tem trenutku razmerje moči podre. Ve, da se ji bo potem moški opravičil in jo prosil, naj mu oprosti. Ta sprememba razmerij moči med nasilnimi ljudmi je zelo zakomplicirana. Toda to še ne pomeni, da si nekdo zasluži biti tepen ali da mora biti tepen.«

»Mene je moja žena dve leti poskušala sprovocirati, da bi jo udaril, ker je vedela, da bo tako vsega hitro konec in da bom brez raziskovanja kriv,« pravi Vinko. »Tudi moja bivša žena je dobro vedela, da me mora pripraviti do tega, da jo udarim, ker me bo tako hitro spravila iz hiše in bom jaz kriv. Njena odvetnica jo je dobro pripravila,« pripoveduje Tone, čigar težave so se začele po devetnajstih letih srečnega zakona, potem ko se je žena zaposlila pri novem delodajalcu in začela sistematično zanemarjati družino. Nikoli ni dvignil roke nanjo.

»Ko je prvič izjavila, da bo šla na policijo in rekla, da jo tepem, sem se smejal in ji rekel, naj kar gre. Pa je šla res. Nihče ni prišel preverit ali vprašat, kaj se je v resnici zgodilo, kar naenkrat sem se znašel pri sodniku za prekrške. Sam nikoli nisem šel na policijo, ker mi je bilo izpod časti, pa čeprav sem bil ves krvav in plav, predvsem po rokah. Samo molil sem, da ne bi kdaj uporabila noža, ker potem ne bi mogel več z gotovostjo trditi, da bom ostal miren. Z otroki smo spali zaklenjeni v sobo, ker smo se bali, da nam bo kaj naredila. Na koncu mi ni preostalo nič drugega, kot da sem se z otroki preselil v drug kraj, v najeto stanovanje.«

Proces za dodelitev preživnine in delitev premoženja se je vlekel štiri leta, v vseh teh letih »nisem smel na sodišču povedati niti stavka, čeprav je bilo vsem jasno, da je mati zapustila otroka in družino ter da nas je psihično in fizično mučila. In ko mi je po štirih letih končno uspelo dobiti preživnino za otroke, ženi ni bilo treba plačati zamudnih obresti, oprostili pa so jo tudi plačila preživnine za eno leto.«

Da se procesi pri nas vlečejo v nedogled, je prišlo na uho tudi Pizzeyjevi. »Slišala sem, da je vaš sodni sistem izjemno počasen in da se procesi vlečejo leta in leta. Pa da moški nimajo enakih pravic kot ženske, po ločitvi in kar se pravice do srečevanja z otrokom tiče, sploh ne. Morali boste spremeniti zakone v zvezi z nasiljem v družini, a boste morali biti zelo previdni, da ne bodo že v osnovi pripravljeni tako, da bodo moški v podrejenem položaju. Prav tako slišim, da nimate družinskih sodišč, ki bi takoj obravnavala vsakršen pojav nasilja v družini, ampak da so ta sodišča del splošnega sodnega sistema. Mislim, da ste na tem področju dvajset let za Ameriko, Avstralijo in Anglijo. Morali se boste ozreti naokoli, pogledati, kako so se tega lotili drugi, in prevzeti tuje vzorce, ker traja leta in leta, preden ustvariš svoj sistem. Slovenija je majhna država, imate samo dva milijona ljudi, zato boste morali poskrbeti za družino, za njeno prihodnost, s tem pa tudi za vse te očete, ki jim matere po ločitvi kratijo pravico do očetovstva.«

Njene besede s svojo zgodbo podkrepi Iztok, ki ga je bivša tašča že pred leti obtožila spolne zlorabe njene vnukinje, njegove hčerke. Čeprav je ves čas zatrjeval, da ni kriv, je bil nemudoma odstranjen iz otrokove bližine. »Ostala je pri mami, po njeni smrti je šla k babici in ko je umrla še ta, so jo dali k rejnikom. Mene kot očeta so popolnoma prezrli, čeprav mi ni bila nikoli odvzeta roditeljska pravica in čeprav mi niso nikoli ničesar dokazali. Proces se je vlekel osem let in se je končal meni v prid, saj so me oprostili obtožbe. A dejstvo je, da zaradi vsega, kar se je dogajalo, svoje hčerke nisem smel videti od njenega petega do sedemnajstega leta.« Po končanem procesu je hči prišla živet k očetu. Skupaj bivata še danes.

Moški si med seboj ne pomagajo

Pizzeyjeva je v letih terapevtskega in terenskega dela spoznala tudi, da se moški ne povezujejo med seboj in da bodo rade volje prispevali denar za pretepene ženske, medtem ko bodo pri moškem, ki se znajde v podobni situaciji, ostali neprizadeti in z zaprtimi denarnicami. »Že na začetku svojega delovanja, torej pred skoraj štiridesetimi leti, sem hotela odpreti tudi varno hišo za zlorabljene moške. Bila sem pretresena ob spoznanju, da moji sponzorji, ki so mi redno dajali denar za ženske varne hiše, niso hoteli niti slišati o tem, da bi mi dali denar tudi za moško varno hišo. To, da mi moški – ženske v sedemdesetih niso imele veliko denarja – ni hotel dati niti penija za druge moške, se mi je zdelo grozno. In ta problem sem imela vsa leta. Moški ne bo pomagal moškemu, ker si pač težko prizna, da ženska moškega lahko trpinči in tepe. Moški vztrajno zavračajo to misel. Tudi danes.«

Moški, pravi, se ne povezujejo med seboj tako kot ženske. »Mislim, da ženske na čustveni ravni med seboj ustvarimo neko socialno mrežo, ker imamo v sebi nekaj, kar nas vzpodbuja, da se povezujemo in si pomagamo. Moški tega nimajo v sebi, kar lahko vidite v vseh društvih in skupinah, v katere se povezujejo. V večini družin ženska ustvarja družinski ritem, moški pa se mu pridruži. Mogoče ima nekaj prijateljev, s katerimi igra nogomet ali gre na pivo, toda moški nikoli ne bodo imeli med seboj takega odnosa, kot ga imajo ženske. One imajo v drugi ženski najboljšo prijateljico. Pomagajo si med seboj, skupaj rešujejo težave, moški pa se pogovarjajo o drugih stvareh. Toda tega skupnega reševanja težav se bodo morali naučiti, kajti če tega ne bodo naredili, se ne bo nič spremenilo. Potovala sem po vsem svetu in govorila z moškimi različnih ver, združenimi v različne skupine. In sem ugotovila, da jim je skupno to, da se ne bodo nikoli povezali in skupaj poskušali rešiti težavo, ki je vsem skupna. Moški zelo dobro razumejo, da morajo v poslu, če hočejo uspeti, stopiti skupaj in se združeni lotiti dela, ko pa morajo rešiti svoje osebne težave, jim to kar noče biti jasno. To je za njih popolnoma nepojmljivo. Kajti ko so bili otroci, so šli po pomoč k mami, kasneje k partnerki in ko se morajo znajti sami, tega preprosto ne zmorejo.«

»Res je, moški znamo poskrbeti za otroke in družino, ne znamo pa se povezati,« trditev komentira Stane.

In če velja, da ženske »padajo po stopnicah« ter s tem izgovorom opravičujejo poškodbe, ki so jih dobile od svojih moških, kaj za izgovor uporabijo zlorabljeni, pretepeni moški? »Uporabijo popolnoma enake izgovore. Tudi pri njih so krive stopnice, tenis, mačka in tako dalje. Nekoč sem nakupovala v trgovini in sta mi prišla nasproti mlajši moški in ženska. On je imel na obrazu rdeče sledi njene dlani. “Vaša punca, a ne?” sem vprašala. On pa s pordelim obrazom: “Ne, ne, bila je mačka.” “Ne, to pa ni bila mačka,” sem mu rekla, ker zelo dobro prepoznam odtis dlani. Moški vedno naredijo enako, prikrivajo. Kajti to, da te tepe nekdo, ki bi te moral imeti rad, je velika sramota in moški to zelo težko priznajo.«

P.S. Imena moških so spremenjena. Naslovi znani uredništvu.

Branka Grujičić

Vir: Sobotna priloga