Četrti prijatelj iz stare družbe je tik pred ločitvijo. Tudi v drugem prijateljskem krogu so trije pari že šli vsak svojo pot, ženske po svoje in moški kakopak tudi. In prijatelja, ki imata tudi za seboj že vsak po eno ločitev, nama pripovedujeta, da se ravno te dni, ko imata svojih težav in dela preko glave, gresta mediatorja in posredujeta med sprtima zakoncema, ki se skušata ločiti, pa si gresta tako zelo na živce, da ne zmoreta biti oba naenkrat v istem prostoru, kaj šele da bi govorila drug z drugim.
Prvič sta se nameravala ločiti že pred desetimi leti, ker sta že takrat ugotovila, da sta tako različna, da bosta težko živela v skladnem zakonu. A bi se morala pametno zmeniti, kateri se bo odselil iz hiše in kako si bosta razdelila kredite, ki sta si jih nakopala na glavo, in je bilo vse skupaj prenaporno, tako da sta raje ostala skupaj do današnjega dne. V družbi otrok, seveda.
Poleg tega sta se v postelji vedno dobro ujela in še danes, ko se tudi videti ne moreta več, sem in tja še skočita med rjuhe. Vsa ta leta sta se zabavala vsak po svoje, si vsake toliko privoščila kakšen priboljšek izven zakonske spalnice in morda bi njuna farsa trajala še danes, če se ne bi on nekega dne zaljubil. Ta, ta druga, nova, je želela, da se dedec odloči. Zanjo ali za ženo. In se je res odločil razrešiti zoprnijo, ki si jo je nakopal na glavo z vztrajanjem v nesrečnem zakonu.
Njegovo ločevanje je zdaj videti tako, da se naša prijatelja najprej sestaneta z enim zakoncem in z njim predebatirata nastali položaj, nato se skupaj dogovorijo, kaj bi bilo treba storiti, zatem pa se odpravita na nasprotno stran in temu drugemu s potapljajoče se barke preneseta sklepe mirovne konference. In potem jima on pove, ali so predlogi zanj sprejemljivi ter ju s pripombami pošlje nazaj. Zakompliciran in dolgotrajen proces, skratka.
Jasno je, da bi bila ločitev veliko bolj enostavna in miroljubnejša, če bi jo izpeljala pred desetimi leti, ko se v njiju še niso nakopičile nepopravljive zamere in ko sta kljub nesoglasjem še bila sposobna komunicirati med seboj. A je žal tako, da si vsi mi s podobnimi vztrajanji v nekakovostnih odnosih velikokrat otežujemo življenje.
Toda zakaj vztrajamo? Če pa nam je kristalno jasno, da nam ne more uspeti. Da je vse skupaj že zdavnaj šlo v maloro in da nič več ni tako, kot je bilo prej, na začetku. Da ni več kaj graditi.
Zakaj ne potegnemo črte, naredimo obračun minulega obdobja, ovrednotimo pluse in minuse razmerja, preživimo obdobje žalovanja - kajti tudi za najbolj gnilim odnosom bomo na neki način žalovali -, nato pa krenemo naprej? V nove zmage. Zakaj tako težko delamo usodne reze?
Ker je to težko. In ker boli. Ker zahteva pogum. Pa ker je velikokrat lažje vztrajati v še tako bednem odnosu, v katerem so ti znana razmerja moči in kjer poznaš pravila, kot pa začeti znova. Stopiti v neznano, neotipljivo prihodnost, v kateri se boš moral znajti sam, s krediti in po možnosti brez družbe, ker je tista stara, ki ti je sicer zelo pri srcu, v osnovi partnerjeva družba in ne tvoja. Ker se s takimi vztrajanji tako zelo navadimo na vse zoprnije, da jih začnemo jemati kot samoumevne in nič več tako moteče. Povedano preprosto - ker je vztrajanje pri starih navadah veliko bolj preprosto, pa naj se sliši še tako čudno in naj s seboj prinese še toliko grdih besed ali celo kakšno klofuto. Ker nam daje občutek varnosti, resda varljiv, a vseeno.
Pa je škoda. Kajti ko tako vdano vegetiramo v nekem razmerju - pa sploh ni nujno, da gre za razmerje med moškim in žensko -, ne naredimo drugega kot to, da kopičimo zamere in na račun tega pozabljamo vse lepo, kar nas je nekoč povezovalo. Vse tisto, kar nam je nekaj pomenilo in kar bi moralo ostati zapisano nekje globoko v srcu, ker nas je obogatilo.
Morda bi se takrat, ko takole polni negativnosti v sebi vztrajamo v nekem zadušljivem odnosu, morali spomniti na tisti rek, ki pravi, da se takrat, ko se zaprejo ena vrata, odpre pet novih. Je pač tako, da vsak konec pomeni nov začetek. Ampak je tudi tako, da je najprej treba narediti piko.

Vir: Jana
Značke: zakon, ločitev, vztrajanje